7.4.2011 (četrtek) Las Pamas (Gran Canaria) - Vrhnika ;)

Zvečer nisem šel nič spat, ampak sem kar počakal do enih, ko sem imel avtobus do glavne avtobusne postaje. Od tam z avtobusom na letališče, kjer sem imel dobri dve uri časa do leta. Da ne bi zaspal, sem raje pogledal en film na prenosniku. Brezvezna akcija, ampak zaspal nisem ;) Že med vkrcavanjem na letalo sem komaj držal oči odprte, in na letalu me je zmanjkalo kmalu po vzletu. Do Bergama sem se za silo naspal - kolikor se na letalu da spati. Na letališču sem vprašal za prevoz do glavne želežniške postaje v Milanu. Možnosti sta dve: avtobus do Bergama in naprej vlak do Milana, ali pa direkten avtobus do Milana. Prva varjanta je rahlo cenejša, a sem vseeno vzel direkten avtobus. Tako ali tako bom danes še prestopal in če si lahko prihranim eno prestopanje, zakaj ne. V Milanu sem kupil karto kar do Trsta (v Benetkah prestopam). Za celoten prevoz Bergamo - Trst bom odštel 55 evrov (10 za Bergamo - Milano, 35 za Milano - Benetke in 10 za Benetke - trst). Še vedno bo vse skupaj ceneje, kot katerikoli let do Benetk, Trsta, sploh pa Ljubljane. Po nekem čudnem naključju so se mi vlaki sanjsko lepo poklopili in sem prestopil praktično brez čakanja. Ko sem že mislil, da bom prehitro v Trstu, me je presenetil vlak Benetke - Trst. Ta namreč na poti naredi cel Giro de Italia, saj se najorej pelje na sever, tja do Udin in nato obrne nazaj na jug proti Trstu. Med drugim se ustavi tudi v Gorici, kjer bi se bilo še lažje dobiti, kot v Trstu. Sem pa v Trstu videl morje. Naše domače, jadransko morjeeeeeeee! Smešno, kako je ravno, nikjer niti valčka, ničesar. Ena od stvari, ki se jo bo treba privaditi ;)

S tem se moje popotovanje končuje. Bilo je nepozabno lepo. Španija, Portugalska, Maroko, Kanarski - čudoviti kraji. Po poti sem spoznal ogromno novih ljudi, posrfal nešteto valov in valčičev, dogodivščim pa toliko, da se vsega niti ne spomnim več. Še dobro, da pišem dnevnik! Hvala vsem, ki ste bili del tega potovanja. Popotovanja, ki me je marsikaj naučilo in mi odprlo nov pogled na marsikako stvar v življenju. Štiri mesece Maroka te spremeni ;) Svet je knjiga in tisti, ki ne potuje prebere samo eno stran. Ne vem kdo je to izjavil, a je imel prav. In ko obrneš nekaj novih strani, te prime nenavadna želja po še. In še preden sem prišel domov sem že začel sanjariti o novih pustolovščinah. Še je bom ubral po svetu. Morda s srfom, morda z jadri, morda peš,...  Ni pomemben cilj, pomembna je pot ;)

Zbogom in hvala za vse valove. Do naslednjič ;)

 

Lookin for Life, Love and Laughter ... 

Everything in between and what happens after ;) 

6.4.2011 (sreda) - Las Palmas (Gran Canaria)

Napoved za valove je danes najboljša, odkar sem na Gran Canariji. Dobra dva feeta swella (kar bi v Maroku pomenilo flat, na Cicerju pa ravno prav velike valove) in končno celo offshore veter! Počakal sem na popoldne, ko je plima in Cicer boljše deluje. Kljub lepim valovom sem vseeno ostal na suhem. Že na koncu Maroka so se mi spet začeli pojavljat problemi z rebri, a ker smo bolj malo srfali in so bili valovi bolj majhni, je še nekako šlo. Na Cicerju pa se je vsake toliko na poti v lineup potrebno prebijati skozi preklemano brutalne closeoute in to je pustilo svoje posledice. Raje vržem stran en dan srfanja, kot da si dokončno uničim rebra. Me že sedaj čisto dovolj boli, kaj bo šele, ko bom jutri podolgem in počez po Italiji prenašal dva ruzaka in mojo desko. Namesto v vodi sem obsedel ob vodi, poslušal muziko in gledal surfarje. Preden sem šel v hostel sem še zadnjič zbredel v vodo - poslovit se od oceana. Upam da ne za dolgo!

Grafit dneva

Adios Gran Canaria!

5.4.2011 (torek) - Las Palmas (Gran Canaria)

Oblačno in zelo vetrovno vreme mi je vzelo vsako voljo do srfanja. Dopoldne sem tako ali tako prespal, utrujen od včerajšnjega izleta. Popoldne sem se odpravil na izlet na najbolj severnovzhodni del otoka, kjer se nad Confitalom dvigajo spodobni hribi. Pod hribi je naselje Las Coloradas. Do tja sem se pripeljal z mestnim avtobusom. Potem pa me je že zelo hitro ustavila ograja iz bodeče žice in tabla, ki je strogo prepovedovala vsakršno sprehajanje po območju za ograjo - vojaško območje. Lepa reč! Če me je vojska ustavila na poti v hribe, bom pa šel pogledat Confital. Ta tako opevani val - baje eden najboljših desnih v Evropi. Po kozjih stezicah sem se s Coloradasa spustil do Confitala. In čeprav swell danes ni bil nekaj posebnega, je Confital vseeno dal vedeti, da je prekleto resen val. Zapira se lepo, enakomerno, brez sekcij, a je strm in hiter in plitvi kamniti greben je hudirjevo blizu. Celo na majhen dan, kot je bil danes so se ponekod delale tubice. Kako bi šele pokalo, če bi bil pravi swell in malo manj vetra! Na moje začudenje so bili v vodi samo štirje bodyboarderji in nobenega surferja. Od Confitala sem prehodil celo pot do hostela. Kolikor se je le dalo po plaži ;)

Alo, bejž stran! Vojska :(

El Confital

El Confital

El Confital

Grafit dneva ... El Confital ;)

Kanarski, križišče poti...

4.4.2011 (ponedeljek) - Las Palmas (Gran Canaria)

Danes greva z Alexom na road trip. Po dolgih časih sem se pustil zbuditi budilki. Ob osmih sva že bila v pisarni rentacar podjetja. Za 34 evrov sva dobila Opel Corso za en dan. Po začetnem tavanju v Las Palmasu, sva prišla na hitro cesto, ki pelje proti zahodu. V vasici San Felipe sva preverila valove, nato pa krenila v hribe do votlin v katerih so nekoč živeli Kanarski staroselci - Cenobio de Valeron. Žal je dostop do votlin omejen, potrebno je plačati vstopnino, ob ponedeljkih pa je vse skupaj zaprto. Na srečo se veliko da videti kar s ceste. Naslednji postanek sva naredila v mestecu Galdar, ozirom kot sem ga sam poimenoval Gandalf. Po nekem čudnem naključju sva uspela parkirati čisto v centru mesta, ob čudovitem parku pred glavno cerkvijo. Na kratko sva se sprehodila naokoli. Ulice v samem mestnem jedru so res očarljive, meni so bile bolj všeč kot precej bolj opevano staro mestno jedro Las Palmasa. Odpeljala sva se ravno še pravi čas, saj je okoli najinega avtomobila že začel hoditi policaj. Očitno najino parkirno mesto ni bilo čisto legalno ;) Od Galdarja sva se peljala do Agaeteja. Tudi v mestecu Agaete sva se vstavila za kratek sprehod. V mestecu dobiš prav poseben, skoraj pravljičen občutek, ko si ujet med samimi črnimi gorami, stojiš pred črno plažo, nad teboj pa bedi božji prst - Dedo de Dios. Hrib na vrhu katerega je še par let nazaj bila skala v obliki prsta. Tropska nevihta je to skalo odlomila in sedaj leži nekje v morju. Oa Agaeteja do Aldee sva se peljala po eni najbolj spektakularnih cest, kar sem jih kdajkoli videl. Cesta je vrezana v strma pobočja gora, tako da imaš stalno občutek, da je na tvoji desni prepad. Gore pa dajejo vtis, da se voziš nekje po Škotskem ali Irskem - črno vulkansko kamenje, poraslo z živozeleno travo. Mi je bilo pošteno žal, da vozim, sicer bi poslikal vsak ovinek. Na plaži v mestecu Aldea sva naredila postanek za malico, nato pa se odpeljala do mesta Puerto de Mogan. Ta cesta je bila povsem drugačna, po notranjosti otoka, ki je še najbolj spominjala na Teksas, Nevado, Arizono,... Če bi izza kake skale skočil indijanec se ne bi prav nič čudil ;) Puerto de Mogan je zelo turistično mesto, z marino v samem centru. Marina je vsaj tako velika kot tista v Las Plmasu in bi bila zagotovo dober kraj, če bi iskal delo kot posadka na jadrnici. Okoli marine so speljani kanali, čez njih pa mostički. Zato se je mesta oprijel vzdevek Benetke Kanarskih otokov. Od Mogana sva se nekaj časa še vozila ob obali, nato pa pred peščenimi sipinami Maspalomasa zavila v notranjost. Na sever, v gore! Najvišji vrh Gran Canarije je Pico de las Nieves z 1919 metri, za turiste pa je bolj zanimiv sosednji vrh - Roque Nublo. Še vedno je precej visok - 1732 metrov. Zanimiv pa je zaradi skal na vrhu, ki so simbol Gran Canarie. Vrh je bil v oblakih in pihalo je na polno. Vseeno sva se odločila odkorakat na vrh, pot namreč ni tako dolga, precej daleč se lahko pripelješ z avtomobilom. Premražena in prepihana sva bila na vrhu nagrajena z kako minuto brez oblakov in nekaj čudovitimi razgledi. Skale na vrhu hriba so imele za staroselce poseben obredni pomen. Meglice, ki jih je preganjal veter naokoli, so samo še dodajale k mističnemu vzdušju. Zagotovo eden najlepših krajev, kar sem jih kdaj obiskal, oziroma doživel. Želela sva se ustaviti še v mestecu Terror, a naju je prehitela noč in sva se samo peljala skozi in zaključila izlet. Čudovit izlet, po otoku, ki je prava celina v malem. Ima vse od gora, do peščenih sipin, travnikov, džungle,... Lepo. Rajsko lepo!

Parkec v Gandalfu, khm ... Galdarju

Agaete

Agaete

The Cesta (Agaete - Aldea)

Razgled s ceste

Pavza za malico na plaži v mestecu Aldea.

Puerto de Mogan

Aljaska. Oziroma jezero "Emb. de Cueva de las Ninas"

U izi nam je dnevno sobo zalilo ;)

Jez enega od akumulacijskih jezer. In grafit dneva - "Make a wish"

Gremo v hribe!

Roque Nublo

Razgled z Roque Nublo

Kaj pa ko gora pokaže svoj OBRAZ ;)

Alex. Izgubljen ;)

Kaj pa ko ti termometer v avtu pove, da so zunaj TRI stopinje???

3.4.2011 (nedelja) - Las Palmas (Gran Canaria)

Zdaj ko sem doma praktično zraven plaže, je prva stvar, ki jo zjutraj naredim sprehod do plaže. Preverit valove, kaj pa drugega ;) S seboj sem vzel brisačo. Če ne bo valov, se bom pa zleknil na plažo iz zategnil kakšno ekstra kitico spanja. Tak je bil plan. Ker je bilo oblačno in je zelo močno pihal veter sem brisačo lahko uporabil samo za odejo medtem ko sem sedel na klopci in tuhtal ali se splača zmočit. Na koncu sem se vseeno odločil, da grem v vodo. Sem in tja se je pojavil kak lep val in zgodaj zjutraj še ni bilo veliko ljudi v vodi. Kmalu na začetku sem odpeljal en lep val v levo, potem pa nisem sestavil skupaj nič več pametnega. Medtem, ko sem bil v vodi se je za kratko ulil dež. Tudi to se zgodi na Gran Canariji. A dež nikoli ne pada dolgo - ko sem se vrečal v hišo so bile ceste že suhe. Od dežja in oblakov, pa do povsem jasnega neba popoldne. Prijetno utrujen od dopoldanskega namakanja v vodi sem vseeno prišel na svoj račun in popoldne prespal na plaži. Zvečer sem šel do sosednje plaže, zahodno od Las Palmasa. Peš in bos. Poslušat muziko ob sončnem zahodu.

Las Palmas panorama

Kaj pa sončni zahod!

Večerna zarja na La Cicerju

2.4.2011 (sobota) - Las Palams (Gran Canaria)

Po zajtrku sem se odpravil na plažo, kjer danes poteka surf tekmovanje. Open tekmovanje v Stand up paddlebord - SUP (stoje na deski in z veslom), mladinsko tekmovanje v bodyboardanju za dekleta in mladinsko tekmovanje v srfanju za dekleta. Prvi so bili na vrsti tekmovalci v kategoriji SUP. Eden od tekmovalcev je moj cimer - Eric Terrien. V hišo je prišel isti dan kot jaz, pozno zvečer. S trajektom iz Fuerteventure, kjer trenutno živi. Sicer je po rodu Francoz. Na klopci ob plaži se mi je pridružila Sofie, še ena gostja iz hostela in kmalu za tem še Chris. Spremljali smo tekmovanje in zraven debatirali o tem in onem ;) Vmes sem šel v hišo po vodo in dal polnit baterije za fotoaparat. Vreme se je v nasprotju z vsemi napovedmi super popravilo - brezvetrje in brez vsakega oblačka - sonce prži na polno. Chrisa sem prepričal, da greva surfat. Njegov zadnji dan je in najem deske ima že plačan, jaz pa sem želel v vodo v kratkih hlačah. Chrisa ni bilo potrebno dolgo prepričevati in že sva bila v vodi na La Ciceru. Medtem, ko si je on na kopnem oblačil neopren, sem že odpeljal en lep valčič v levo. Ob obali se je delal lep peak in z malo sreče si dobil lepo vožnjo v levo ali desno. Užival sem na polno - topla voda, sonce, kratke hlače, ravno prav veliki valovi, to je to! Kolikor sem se zaradi napovedi bal, da se sploh ne bom nasrafal, se je obrnilo povsem drugače. V vodi je bilo vedno več ljudi in vedno težje je bilo priti do svojega vala. Poleg tega se je precej bolj zunaj vsake toliko zlomil veliko večji val. Se razume, da sva se raje preselila tja. Tukaj je bil problem samo to, da je bilo potrebno precej čakanja, na res dovolj velik val. In takrat si moral biti na prevem mestu, sicer si spet čakal na naslednjega deset minut. Chris je ujel dva in jaz enega. Noro lep je bil. Še zdaj mi je žel, da sem ga zaključil prehitro. Val je bil počasem in lahko bi še dolgo križaril na njemu, jaz pa sem, vajen hitrih maroških valov, poskusil narediti zelo oster zavoj na vrhu vala in odletel z deske, kolikor sem dolg in širok. Še sedaj sem poln adrenalina, samo da se spomnim na spust po temu valu ;) Po kosilu smo se poslovili od Chrisa, ki se danes vrača domov. Srečno, nikoli ne veš kje se srečamo! Potem sem šel v mesto preverit, kako je z najemom avtomobila. Z Alexom sva namreč sklenila, da v ponedeljek ali torek najameva avto in narediva en road trip po otoku. Vse agencije so bile že zaprte in nisem uspel izvedeti ničesar. Ko sem se vrnil v hostel, sem se poslovil še od Sofie, tudi ona se vrača domov, v Munchen, naprej študirat.

Grafit dneva ;)

V mestu nekaj dogaja!

Eric v kvalifikacijah

Eric v finalu, osvojil je drugo mesto!

1.4.2011 (petek) - Las Palmas (Gran Canaria)

Zjutraj me je Chris na vsak način poskušal prepričati, da bi spet šla surfat na north shore. Se nisem pustil, zunaj je namreč orkansko pihalo in me ni niti najmanj mikalo spet skakat po spolzkih kamnih in slalomirat med ježki, za tistih par razpihanih valov. Raje sem poiskal kotiček na plaži, kjer je bilo malo zatišja in zaspal na sonču. Chillout. Siesta. Možgani na off in čivava na straži ;) Ko sem se zbudil sem ugotovil, da je veter precej ponehal, oblaki pa povsem izginili. Kaj pa če, bi jaz šel vseeno malo srfat? Edino, kar me je malo zadrževalo so meduze. Plaža je polna malih medizic, portugalskih ladjic. A srfarjev v vodi to očitno nič kaj preveč ne moti. Hitro v neopren, navoskat dilco in v vodo. Valovi so bili komaj vredni besede valovi. Še slabše kot v torek. Uspel sem ujeti štiri vale in malo morje closeoutov. Dva vala sta bila še posebej hecna. Vsaj za tistega, ki me je gledal. Val na katerem sem bil, je dohitel val pred seboj. A ni bil dovolj močan, da bi me potisnil na ta novi val. Tako sem obakrat imel občutek, kot da sem zapeljal na skalo. Deska se je nenadoma ustavila, jaz pa sem odletel na glavo v vodo. Vseeno sem iz vode prišel čisto prerojen in dobre volje. S Chrisom, ki se je vrhnil iz San Andresa sva se strinjala, da je slab dan surfanja še vedno boljši kot dan v pisarni ;)

Meduziceeee

Grafit dneva. Surfkombi!

31.3.2011 (četrtek) - Las Palmas (Gran Canaria)

Danes se selim v surf hišo na drugem koncu mesta. Dopoldne sem spakiral in se preselil na moje novo prebivališče. Little Surf House kot se surf hiški reče. Mala surf hiša po slovensko. Ime je povsem upravičeno. Mala rumena hiška stisnjena med dve večji hiši. A znotraj skriva dovolj prostora za kuhinjo, dnevno sobo in tri spalnice. O hiši lahko rečem samo vse najboljše. Imaš vse kar potrebuješ, lastnik Alfredo je lokalna surf legenda in skupaj z ženo Roso sta tako prijazna, da se počutiš kot doma. Še bolj doma se počutiš, ker so vsi gostje v hiši seveda surfrji ;) Sobo si bom delil z avstrijcem Alexom, ki je začetnik in je danes šele drugič surfal. Spoznal sem tudi angleškega surfarja Chrisa. Hitro sva se strinjala, da so valovi na mestni plaži Cicer šmorn in sklenila, da greva pogledat kako je z valovi bolj proti vzhodu. Tam se nahaja mestece San Andres, v okolici katerega je malo morje plaž in menda se tja hodi, kadar je manj swella in Cicer ne deluje. Komaj sem razpakiral, sem že pakiral za na surf trip. Tja sva se odpeljala kar z avtobusom. Najprej sva preizkusila prvo plažo - San Andres. Naj bi bil beach break, a obala je prekrita z črnim vulkanskim prodom. Valovi so bili presenetljivo veliki, a bolj kot to je bil problem, da so bili tudi zelo neurejeni. Padalo je brez vsakega reda in z vseh strani. Ni čudno, da nama ni uspelo pripedlat v lineup. Raje sva se preselila na sosednjo plažo, point break Boquines. Tukaj so bili presenetljivo valovi veliko bolj urejeni in v lineup sva prišla brez problema. Chrisu je uspelo odpeljati dva lepa valova. Priznam, da sem jaz ostal brez odpeljanega vala. Glavni razlog je, da si nisem upal čakati na val tam, kjer ni moral. Pogled navzdol in skale vsepovsod naokoli, shrhljivo blizu vodne gladine. Ne hvala. Rad surfam, ampak ob skale se pa ne bom metal, za ujet val. Če pot v vodo ni bila problem, je bilo povsem drugače, ko sva želela ven. Na dnu so gladke skale, poraščene z algami. Drsi, da je skoraj nemogoče stati, ko ti v hrbet stalno nažigajo valovi. Zraven pa še poskušaš čim manj obtolčti desko. Veselica in pol! Med vsem tem baletom sploh nisem opazil ježkov med skalami. Ko sem končno stal na malo manj spolzkih tleh sem opazil, da imam eno večjo bodico v podplatu. Doma sem se stuširal in izkazalo se je, da ni samo ena bodica, ampak imam eno nogo polno bodic. Alfredo mi je dal iglo in pinceto. Dve uri bolečega prčkanja po lastnem podplatu in uspelo mi je odstraniti vse bodice. Med pogovorom z Alfredom sem tudi izvedel, da je lastnik surf trgovine v kateri sem bil včeraj (Orca) njegov bratranec. Res mu je sumljivo podoben ;)

Kaj pa najbolj surfarski prigrizek - SURFY!!!