Domnov Surfari: 4.4.2011 (ponedeljek) - Las Palmas (Gran Canaria)

Danes greva z Alexom na road trip. Po dolgih časih sem se pustil zbuditi budilki. Ob osmih sva že bila v pisarni rentacar podjetja. Za 34 evrov sva dobila Opel Corso za en dan. Po začetnem tavanju v Las Palmasu, sva prišla na hitro cesto, ki pelje proti zahodu. V vasici San Felipe sva preverila valove, nato pa krenila v hribe do votlin v katerih so nekoč živeli Kanarski staroselci - Cenobio de Valeron. Žal je dostop do votlin omejen, potrebno je plačati vstopnino, ob ponedeljkih pa je vse skupaj zaprto. Na srečo se veliko da videti kar s ceste. Naslednji postanek sva naredila v mestecu Galdar, ozirom kot sem ga sam poimenoval Gandalf. Po nekem čudnem naključju sva uspela parkirati čisto v centru mesta, ob čudovitem parku pred glavno cerkvijo. Na kratko sva se sprehodila naokoli. Ulice v samem mestnem jedru so res očarljive, meni so bile bolj všeč kot precej bolj opevano staro mestno jedro Las Palmasa. Odpeljala sva se ravno še pravi čas, saj je okoli najinega avtomobila že začel hoditi policaj. Očitno najino parkirno mesto ni bilo čisto legalno ;) Od Galdarja sva se peljala do Agaeteja. Tudi v mestecu Agaete sva se vstavila za kratek sprehod. V mestecu dobiš prav poseben, skoraj pravljičen občutek, ko si ujet med samimi črnimi gorami, stojiš pred črno plažo, nad teboj pa bedi božji prst - Dedo de Dios. Hrib na vrhu katerega je še par let nazaj bila skala v obliki prsta. Tropska nevihta je to skalo odlomila in sedaj leži nekje v morju. Oa Agaeteja do Aldee sva se peljala po eni najbolj spektakularnih cest, kar sem jih kdajkoli videl. Cesta je vrezana v strma pobočja gora, tako da imaš stalno občutek, da je na tvoji desni prepad. Gore pa dajejo vtis, da se voziš nekje po Škotskem ali Irskem - črno vulkansko kamenje, poraslo z živozeleno travo. Mi je bilo pošteno žal, da vozim, sicer bi poslikal vsak ovinek. Na plaži v mestecu Aldea sva naredila postanek za malico, nato pa se odpeljala do mesta Puerto de Mogan. Ta cesta je bila povsem drugačna, po notranjosti otoka, ki je še najbolj spominjala na Teksas, Nevado, Arizono,... Če bi izza kake skale skočil indijanec se ne bi prav nič čudil ;) Puerto de Mogan je zelo turistično mesto, z marino v samem centru. Marina je vsaj tako velika kot tista v Las Plmasu in bi bila zagotovo dober kraj, če bi iskal delo kot posadka na jadrnici. Okoli marine so speljani kanali, čez njih pa mostički. Zato se je mesta oprijel vzdevek Benetke Kanarskih otokov. Od Mogana sva se nekaj časa še vozila ob obali, nato pa pred peščenimi sipinami Maspalomasa zavila v notranjost. Na sever, v gore! Najvišji vrh Gran Canarije je Pico de las Nieves z 1919 metri, za turiste pa je bolj zanimiv sosednji vrh - Roque Nublo. Še vedno je precej visok - 1732 metrov. Zanimiv pa je zaradi skal na vrhu, ki so simbol Gran Canarie. Vrh je bil v oblakih in pihalo je na polno. Vseeno sva se odločila odkorakat na vrh, pot namreč ni tako dolga, precej daleč se lahko pripelješ z avtomobilom. Premražena in prepihana sva bila na vrhu nagrajena z kako minuto brez oblakov in nekaj čudovitimi razgledi. Skale na vrhu hriba so imele za staroselce poseben obredni pomen. Meglice, ki jih je preganjal veter naokoli, so samo še dodajale k mističnemu vzdušju. Zagotovo eden najlepših krajev, kar sem jih kdaj obiskal, oziroma doživel. Želela sva se ustaviti še v mestecu Terror, a naju je prehitela noč in sva se samo peljala skozi in zaključila izlet. Čudovit izlet, po otoku, ki je prava celina v malem. Ima vse od gora, do peščenih sipin, travnikov, džungle,... Lepo. Rajsko lepo!