Vreme je še vedno kislo kot pri nas aprila - hladno in deževno. Nič kaj vabljivo za v vodo, srfanje odpade. Celo dopoldne smo pospravljali po hiši in pakirali. Sobe so se postopoma praznile, medtem ko je kup prtljage na hodniku vztrajno naraščal. Dopoldne smo se poslovili še od Marjana. Poslednji mehiški val letos v pozdrav Žanovemu očetu. Kot je rekel Damjan - "Kamp je pod streho!". Besede ob katerih me je pošteno zvilo. Res da se lahko veselimo konca uspešno izvedenega kampa, a kaj ko je to hkrati tudi konec treh najbolj brezskrbnih in uživaških mesecev mojega življenja. Odkar sem na poti še nikoli nisem občutil domotožja, vsak dan znova sem užival na polno in če je šlo karkoli narobe sem samo pomislil, da bi doma verjetno sedel v pisarni v ljubljanski megli - in sem bil takoj ozdravljen. Danes me je domotožje stisnilo na polno. Ne vem ali je krivo vreme, ali pogrešam domače, morda vse, ki sem jih spoznal tukaj v kampu, morda sem naveličan potovanja,... Vem le, da sem se komaj zadržal, da nisem dal svojega srfa v kombi in rekel Damjanu, da grem zraven. Še en teden nazaj sem bil poln idej, kako čimdlje ostati od doma, kam vse je še treba it in kaj posrfat. Turobno vzdušje se je vleklo skozi cel dan. Damjan in Andrej sta se odpeljala zvečer, malo pred deseto. Srečno in hvala za vse nepozabne trenutke tukaj. Se zagotovo še srečamo! Za konec tako prekleto zajebanega dneva sva z Žanom pogledala legendaren film Goli v sedlu (Easy Rider). Na nek čuden način je film kar pasal v tale Maroški Teksas ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar