Fantje so žur vzeli resno in so se iz Agadirja vrnili ravno, ko so z minareta klicali k jutranji molitvi. Okoli petih zjutraj torej ;) Nisem želel nikogar buditi in sem tudi jaz obležal v postelji. Ko res nisem zmogel več držati oči zaprtih sem pogledal še en surf film. Da ne pozabim, zakaj smo tukaj v Maroku! Medtem so se že zbudili prvi žurerji. Na terasi na jutranjem sončku z kavo in keksi so začeli obnavljati zgodbice od prejšnje noči. Zmaga Jernej, ki je s seboj v stanovanje pripeljal punco, za katero se je zjutraj izkazalo, da je prostitutka. Ko ji je fant razložil, da nima denarja ji ni preostalo drugega, kot da si pokliče taksi in se odpelje nazaj v Agadir. Smeha polno že za dobro jutro. Vreme se je dokončno spravilo k pameti in sonce spet prižiga kot se za Maroško pomlad spodobi. Da bo mera polna je z naše terase Anchor point izgledal precej spodobno. Niti ne tako veliko. Kolikor se pač da oceniti na tako razdaljo. V neoprene smo poskakali Maks, Manu, jaz in Žan. Ko sva z Žanom pripešačila do Anchorja sta Maks in Manu že vozila prve valove. Lovila sta jih ob strani in ne pred skalo. Tam so precej položnejši - težje za uloviti, je pa zato dosti lažje potev vstati in se peljati. Medtem, ko je Žan čakal na pavzo med valovi, da se prvič poda na Anchor point sem sedel na suhem in premišljeval ali naj grem v vodo ali ne. Na koncu sem se odločil, da bo Anchor (spet) moral počakati. Moja deska je malo prevelika za tako velike valove. Val bi že ujel, a ne vem kako bi prišel ven skozi velik set valov. Duckdivanje teh orjakov z mojo desko je praktično nemogoče. Poleg tega me že en teden spet ščiplje v rebrih. Nič hujšega, ampak nočem tvegati, da spet ostanem brez srfanja za štiri tedne. Malo sem še opazoval srfarje, potem pa sem se vrnil v stanovanje. V stanovanju imamo par zanimivih knjig in sem eno vzel v roko in jo prelistaval na popoldanskem soncu na terasi. Vmes so se vrnili surfarji z Anchorja. Žan pravi, da ni ujel nobenega vala, je imel metuljčke v tebuhu in ni upal loviti velikanov. Je pa vesel, da je šel tja in doživel Anchor od blizu. Ga popolnoma razumem - se še predobro spomnim dneva, ko sva šla z Tjašem na Anchor ;) Maks in Manu pa sta se pošteno navozila in seveda prišla nazaj sasmejana in nasploh dobre volje. Manu trdi, da je bil to njegov najboljši surf dan sploh. Super! Če že sam nisem šel v vodo in odpeljal česa, se rad veselim skupaj s tistimi, ki so surfali. Zvečer je Žan odprl slikarsko delavnico in mojstrsko porisal dve majici.
 |
| Slovesna predaja majice Jerneju, neutrudnemu kavč surferju. Črnogorcu po domače ;) |
 |
| Kavč surfer na delovnem mestu. Uvaja vajence. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar