Zmačkani in neprespani smo celo dopoldne pakirali in pospravljali stanovanje. Opoldne so se s taksijem na Agadirsko letališče odpeljali Jernej, Žiga in Maks. Že sedaj so se odločili, da se vračajo maja. Takih swellov, kot smo jih imeli poleti takrat sicer običajno ni, a Momo pravi, da se vedno najdejo valovi. Crocodiles, Tamri in Immesouane so spoti, kamor se gre po valove. Cela peterica nas je bila prvič v Maroku, a smo se tako udomačili tukaj, kot da smo rojeni Maročani. Že osem mesecev nisem bil doma, od tega sem jih štiri preživel v Maroku, ni čudno da se tukaj počutim kot doma! Vsi se bomo še vračali sem, to lahko zagotovim. Po nove sanjske valove, izlete v znano in neznano in nova prijateljstva. Pa seveda obiskat prijatelje, ki smo jih nabrali med našim surfariranjem po Maroku. Momota, Morata, Sarhana v Taghazout, Mohameda v Tamraght,... Po tem, ko so se fantje odpeljhali smo šli Žan, jaz in Momo na poslovilni čaj v Auberge. Zajebana so tale poslavljanja - ko sem ob štirih šel na avtobus za Agadir sem imel kar malo vlažne oči. Priznam ;) Življenje tukaj je res lepo, ljudje se ne obremenjujejo z takimi neumnostmi, kot je čas - inshallah! Ocean je blizu in človek ne more biti dolgo slabe volje - in ljudje tukaj niso! V Agadirju sem ravno ujel avtobus ob petih za Marakeš. Rad se vozim z avtobusi. Poslušaš glasbo in opazujež pokrajino - najlepši možen film. Zraven pa uživaš v vznemirjenju, pelješ se v nove kraje, novim pustolovščinam naproti. Med oprazovanjem me je prijela močna želja, da bi še potoval. Brez surfa - minimalno prtljage v nahrbtnik, šotor in spalka in treking v neznano. Po Žanovo ;) Nekega dne. Pride na vrsto. V Marakešu sem se sprehodil do hotela, kjer sem prepal že prvič, ko sem bil v Marakešu. Všeč mi je tam in sem se z veseljem vrnil.
 |
| Maroški pionirji |
 | |
| Srečno pot Žan! |
 |
| Mimobežeča Afrika. Atlas v odzadju. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar