28.9.2010 (torek) - Santona

Včeraj sem čisto zignoriral svoj rojstni dan, zato sem danes sklenil malo popravit situacijo. Za začetek sem se peljal na jutranjo kavo in tortico. Popoldne sem se peljal (peš seveda) na plažo, na popoldansko izležavanje. Zvečer pa na fuzbal in pivo v mesto. Še Roma je uspela zmagat! Kar vredu rojstni dan :D

Rojstnodnevna torta ... tortica

Hvala.

27.9.2010 (ponedeljek) - Santona

Moj rojstni dan. Nimam s kom praznovat rojstnega dneva, zato ga tudi nisem. Praznuješ lahko tudi na kak drug dan, kdo pravi da mora žur biti točno na ta datum! Trudim se čim bolj resno biti na bolniški, zato sem cel dan presedel pred računalnikom - spremljal sem Quiksilver pro France, čital Lonely Planet vodič za Portugalsko in Maroko., pogledal surf film,... Mi je pasal tak dan, da malo preštudiram, kam sem se sploh odpravil, in splaniram kam it, kaj pogledat in kaj posrfat (upam). Popoldne se nisem mogel upret soncu, šel sem v mesto in na eni od klopc ob obali poslušal muziko. Mimogrede sem zadremal za dve urice. Spreminjam se v Španca - siesta mi bo počasi zlezla pod kožo. Zvečer sem odprl Facebook in Gmail ... hvala vsem za čestitke! Ko si sam nekje sredi Španije je res lep občutek, da se toliko ljudi spomni nate. Ok, večino spomni Facebook, ampak vseeno je lepo ;)

26.9.2010 (nedelja) - Santona

Dopoldne sem preko interneta v živo spremljal surf tekmovanje v Franciji. Če že ne morem surfat, vsaj spremljam mojstre na delu. In srfam v mislih. Popoldne se je pokazalo sonce in sem šel na sprehod, končno na plažo, "Playa de Berria". Ker trenutno nisem srfar, ampak turist, sem na poti skočil še do tretje utrdbe - Napoleonove. S trdnjave je lep razgled na mesto, plažo in okoliške griče. Lepo se vidi še ena mestna znamenitost, s katero pa se ne hvalijo preveč. Med mestom in plažo imajo kaznilnico. Zapor, po domače. Čisto zaresen, z zidovi, jarki, stražnimi stolpi, bodečo žico. Ni ravno mestu v okras, ampak nekje mora bit. Plaža je super, dolga in peščena. Valovi kljub dobri napovedi niso bili nekaj posebnega. Močoge zaradi vetra, mogoče zato, ker sem bil na plaži ob oseki. Kljub temu je bilo za srfat, dva mojstra sta se prav lepo podila naokoli po valovih. Gužve v vodi nobene - v nedeljo popoldan sem naštel na celi plaži 6 srfarjev in enega bodyborderja. Pa sem preštel večkrat ;) Zvečer sem v hostlu rezerviral še štiri noči. Ostajam tukaj na bolniški do petka. V petek popoldne pa z avtobusi v Lizbono. Za avtobuse sem se odločil zato, ker je cena nekako primerljiva z letali in ker upam da bom lahko bolj čuval dilco. Pri letalskih prevozih je to bolj loterija. Lahko pride skozi brez praske, lahko pa konkretno potolčena. Pa še mudi se mi nikamor in me malo daljše potovanje ne moti. Surfal pa v Santoni ne bom, to sem že prepričan. Glede na to, kako počasi (če sploh?) se mi tole celi, do petka ne bom ok. In tudi če bi bil, ne bi tvegal.

Fuerte del Marzo, Napoleonova utrdba (rad je vohal ribe)

Playa de Berria (na ravnini se vidi zapor z obzidjem)

Končno ena surferska! (Surfar na Playi de Berria)

Mojster na delu

25.9.2010 (sobota) - Santona

Še en večinoma deževen dan. Razen tega, da me bolijo prekleta rebra sem poln energije in nisem zdržal pri miru. Med dežjem sem se sprehodil do še ene utrdbe, "Fuerte de San Carlos". Utrdb imajo tukaj kolikor hočeš. No, v bistvu so tri, ampak za selo z 10 tisoč prebivalci je to kar precej. Po murphyu je začelo padat, ravno ko sem se vračal iz utrdbe. Sem bil prisiljen vedrit v utrdbi. Romantično ;) Dež me je tako razjezil, da sem imel dovolj sprehajanja za en dan. V hostlu imamo hiter internet, sem si snel in pogledal en surf film. Še dobro, da imam s seboj prenosnik, sicer bi mi bilo rahlo dolgčas.

Fuerte de San Carlos - odspodaj

Fuerte de San Carlos - odzgoraj

Fuerte de San Carlos - odznotraj

24.9.2011 (petek) - Santona

Že včeraj je bilo oblačno, danes se je pa vreme do konca pokvarilo. Poangležilo. Oblačno in sem pa tja pada, včasih bolj rosi, včasih čisto zares lije. Kljub dežju, sem se uspel dvakrat sprehodit po mestu. Eno nakupovanje dopoldne in en turistični krog zvečer. Dopoldne sem na lastni koži, oziroma nosu spoznal, da je ribištvo in predelava rib še kako živa v Santoni. V mestu je bil tak vonj po ribah, da si z užitkom globoko vdihnil dim mimovozečega kamiona, samo da ti za trenutek ni bilo treba vohat prekletih rib. Popoldne so se ribe k sreči razdišale. Ali so zaprli fabrike, ali je veter drugače zapihal, nimam pojma. Važno da se je dalo dihat. Naredil sem krog okoli praktično celega mesta Santona (pristanišče, arena za bikoborbe, nekaj parkcev, utrdba San Marin, cerkvica). Ustavil sem se tudi v uradu za turistične informacije in se pozanimal, kako je z avtobusi do plaže Berria. Gospa v uradu je bila zelo prijazna (najbrž nima ravno pretirane gužve v tem času ;)) - natisnila mi je vozne rede treh linij, ki imajo postajo v Santoni in Berrii, in označila zame pomembne čase. Krasno, torej obstaja možnost, da ostanem v poceni hostlu in se z avtobusom zapeljem te tri kilometre do plaže. Možnosti kolikor hočeš, samo rebra naj me nehajo bolet. Zdaj je že malo bolje, boli me samo še na desni strani, ampak je bolečina še vedno močna. Kot bi imel med rebri zataknjeno žiletko, če narediš napačen gib, te zareže. Zaradi vremena (dež, ni valov) in moje bolniške precej časa zabijem na internetu. Med drugim sem izbrskal, da so take in drugačne poškodbe reber pri srfanju ena pogostejših poškodb... torej nisem nič posebnega, se zgodi. Raje bi videl, da se mi recimo en teden preden grem domov, ne pa na sredi tripa. Če se mi že mora.

Avtomat za hrano?

Hrano za ribe!!!

Ribarske ladje. Šime bi se počutil kot doma.

Sredi pristanišča - restavracija v obliki ladje

Arena za bikoborbe. Ole!

Utrdba San Martin

23.9.2011 (četrtek) - Santander - Santona

Vstajanje, slovo od Joseja, Ane, Mariota (v tem vrstnem redu ;)). Ob 12h na avtobus za mojo naslednjo srf destinacijo - Santona (N se piše s tisto vijugico in se zato izgovarja Santonja). Staro ribiško mesto, znano po pridelavi slanikov, utrdbah, bližnjem močvirju in seveda surfanju. V bližini je ena boljših plaž v Španiji "El Brusco", še bližje malo bolj začetniška "Playa de Berria", za najbolj zahtevne pa "La Fortaleza". Če bi človek imel avto ali pa vsaj bicikel, se izbira še precej poveča. Za začetek sem si moral poiskat prenočišče. Avtobus me je odložil v Santoni, jaz pa sem imel ogledan hostel Berria, tik ob plaži Berria. Za vsak slučaj jih najprej pokličem, a kaj ko številka, ki sem jo dobil na internetu baje ne obstaja. Torej za začetek šetnja z vso mojo kramo do plaže (cca 3 kilometre!). Tam najdem hostel, lokacija ful super, samo je zaprto. Na vratih pa samo neka telefonska. Ja nič, dejmo poklicat. Mi razloži naj pridem v nek bar ob glavni cesti, tik zraven, da imajo sobe po 26€. Malo dražje kot 14€, kot je pisalo na netu. Pokličem še drugi hostel v Santoni, se oglasijo in mi povejo, da imajo prenočisšče za 15€. Kaj naj zdaj ... plačam in imam plažo pred nosom, ali šparam in hodim do plaže 3km (oziroma upam, da vozi kak bus do plaže). Za dobro surfanje sem pripravljen plačat karkoli! Na koncu so zmagala moja rebrca. Napoved za valove je do sobote kilava, mene pa še vedno lepo ščipljejo rebra. In tole romanje z dvestokilskim ruzakom ni stanja nič popravilo, prej obratno. Na poti sem se ustavil še v hotelu Miramar v Berrii. Glede na to, da imajo samo eno zvezdico in surfe na dvorišču, se splača preverit. 25€ na noč, z vključenim zajtrkom. V glavi sem že imel načrt - zabušavam v Santoni, dokler se ne počutim kul za srfanje, se premestim v Miramar, posrfam par dni in potem via Lizbona. Vse lepo in prav, samo rebra naj mi že dajo mir! Skoraj pol septembra bom preživel brez surfanja... pa še novo dilco sem kupil. Ni kaj, pozdravit se je treba, čene bom po hitrem postopku spet tam kjer sem bil en teden nazaj, ali celo na slabšem. Po romanju nazaj v Santono in lutanju po mestecu (iskanju hostla), sem končno našel hostel. Bil sem tako utrujen, sa sem samo spustil prtljago iz rok in padel v posteljo. Zbudil sem se čez tri ure. Ravno prav za večerni sprehod po mestu. Mesto zvečer neverjetno oživi, na glavnem trgu poseda staro in mlado, ni proste klopce ali ograje. In to v četrtek sredi septembra. Čisto nasprotje popoldneva, ko sem prvič taval tam, ko je komaj kje kaka živa duša, da vprašaš za pot. Našel sem par trgovim, med drugim tudi lokalni surfshop (Watsay). Pri recepcji hostla sem še malo pozanimal, kaj imamo na voljo. Kuhinje žal ne (adijo testenine in pica iz mikrovalovke), je pa zastonj wireless internet. Na kratko sem res skočil na net, toliko da preverim zadnjo napoved in se bom lažje odločil, kdaj se selim na obalo...

22.9.2011 (sreda) - Santander

Eden najbolj zabluzenih dni odkar sem na poti. Ker so v stanovanju dobili internet, sem večino dneva previsel za računalnikom. Brezveze. Popoldne sem šel plavat na Sardinero. Neverjetno, kako te 15 minut plavanja poživi. Bolje kot vsaka kava! Zvečer sem svojim gostiteljem v slovo kupil gajbo piva. Hvala vsem, super družba ste in še posebej hvala Ani! Z Mariotom sva pogledala nogomet - navija za Milan, ki je samo remiziral z Laziem. Medtem, ko je moja Roma izgubila z Brescio.

21.9.2011 (torek) - Santander

Še vedno imam bolečine v prsnem košu, zato sem se danes odpravil v bolnišnico v Santanderju. Jih moram zelo pohvalit - vsi zelo prijazni, bolnica zelo urejena, nikjer nobene gužve in naglice. Čisto nasprotje naših bolnic, kjer so vsi nekaj živčni in tečni. Večina sicer ne govori angleščine, pa smo gladko prišli skozi z kombinacijo pantomime in moje polomljene španščine. Dali so me na rentgen in ugotovili, da polomljenega ni nič. Rebrca so vsa na svojem mestu in izpravna. Torej je problem "samo" v mišicah oziroma vezeh. Me je skoraj nehalo bolet od veselja, ko sem to slišal. Dobil sem še recept za dvoje tablet (painkilerji in neka zadeva za sprostitev mišic). Jebeš kemijo, ne bom šel po tablete. Spim lahko, če me pa malo boli pa ni nobene škode - vsaj vem, da še nisem vredu. Popoldne sem preživel kot pravi turist - poslikal celo mesto. Pozanimal sem se tudi za ladjico do plaže Somo (vozi na pol ure, 4,30€ je povratna karta - kar drago za prevoz čez zaliv!). V stanovanje sem se vrnil šele pozno zvečer. Spotoma sem preveril še valove na plaži Sardinero - nič od nič. Ooodlično. Ne vem, kako bo, če bom moral s plaže gledat valove in srfarje kako jih vozijo, medtem, ko se bom šlatal za boleča rebrca. Šele ko te nekaj boli, se zaveš, kako ne znamo cenit čisto navadnih dni, ko nas nič ne boli. Zmeraj najdemo razlog za jambranje. Pa kaj potem, če pada dež, saj imamo strehe, dežnike, avte in škornje za take primere. Pa kaj potem če je mraz, saj imamo obleke, pa še čajček bolj zapaše. Pa kaj če je flat, sej ne moreš skozi srfat ... ko pridejo valovi si pa toliko bolj napaljen in grizeš za vsak val. Komaj čakam, da se vrnem. Imam občutek, da bom grizel :D Zvečer sem šel z Erasmovci ven - pivo in zajebancije na enem od trgov v centu mesta. Nisem zdržal pravdolgo, nisem bil prave volje.

Avstralski bar - surfers paradise!

Na poti Camino de Santiago de Compostela (samo za par metrov ;))

Santander

Santander

Santander

20.9.2011 (ponedeljek) - Santander

Za študente prvi šolski dan. Nisem več študent, dan sem pa vseeno zabluzil kot študent. Najprej tri ure za zajtrk (kava, internet, tortilla de patate), potem sprehod do svetilnika "Faro de Cabo Mayor". Na poti sem šel še mimo skrite plažice "Playa de Matalenas". Z veseljem bi se tukaj še kdj ustavil, kadar bo malo več swella. Že danes, ko ni bilo nič od nič od swella, so se delali skoraj surfabilni valčki. Bolj kot to mi je bila všeč plaža zaradi svoje skritosti in majhnosti ... en prav poseben občutek dobiš. kot da je to tvoja plaža, ali pa da si jo ti odkril (Kasneje sem na netu preveril in je nisem jaz odkril, je pa baje res bolj neobljudena s surferji in potrebuje malo več swella - 5ft, da začne delovat ... tole zadnje se ne ujema ravno s tem kar sem videl danes). V svetilniku imajo razstavo slik, vstop je prost. Bi celo šel pogledat, ampak kaj ko imajo španci poleg siste še to čudno navado, da nekatere stvari ne delujejo ob ponedeljkih. Med drugim je tudi razstava v svetilniku. Po tako naporni šetnji sem se preselil na plažo Sardinero in gladko zaspal. Zbudil me je šele sms od Ane - se dobimo v centru. V centru sva z Ano šla gledat za neoprene, rada bi namreč kupila nov neopren in študij v Santanderju izkoristila tudi za občasno surfanje. Tako se dela! Našla sva pravo številko, ne pa tudi pravega neoprena - najcenejši ženski neopren debeline 4-3 je bil 160€. Bomo preverili, kaj se dobi na internetu. Gledala sva tudi za surf desko, rablejnih sploh niso imeli, ponudba novih je pa zelo uboga. Nasploh so surfshopi v centru Santanderja bolj za okras. Mogoče je kaj bolje ob plaži Somo. Pridružila se nama je še Eva in skupaj smo šli na najnajnajboljši sladoled v mestu - Regma cafe & heladeria.

Faro De Cabo Mayor

Playa de Matalenas

Playa de Sardinero

Jaz. V dveh barvah.

Ana. Pravtako v dveh barvah.

Plaza de Ayutamiento. Center grada. Dve barve in nič več.

19.9.2010 (nedelja) - Santander

Vstal sem precej pred vsemi, logično. Poiskal sem bar z internetom in tam v miru spil kavo in srfal. Po internetu, na žalost ;) Popoldne smo šli z Ano in njeno prijateljico Chiarro (pojma nimam, kako se pravilno napiše) skupaj na plažo (playa de Sradinero). Tam se nam je pridružilo še nekaj Erasmovcev. Nedelja po predpisih - ne delamo. Sploh.

18.9.2010 (sobota) - Santander

Domov smo prižurali nekje ob 4h. Ni čudno, da sem se zjutraj zbudil, kot bi imel prejšnji dan dvoboj z Dejanom Zavcem. Bolela me je glava, o rebrih pa sploh nebi. Nekje do sieste smo se sestavili skupaj in z Ano sva šla malo po mestu. Kava, turizem, sladoled, srečanje z Evo. Še eno srfarko iz lanskoletnega Zarautza. Točno tak dan sem rabil. Zvečer so šli študentje spet žurat. Kaj pa drugega ;) Jaz sem ostal v stanovanju in si celil rane. V torek zvečer pride ena manjša porcija valov, pred sobotnim velikim swellom (8ft @ 15s). Lepo bi bilo, če bi se toliko zacelil, da bi v torek ali pa sredo preizkusil mestno plažo v Santanderju - Playa de Somo. Lurta mi jo je zelo pohvalil in dodal, da je dobra tudi zato, ker si lahko izbereš velikost valov. Na levo ob izlivu reke je voda globja in valovi manjši, bolj desno pa ravno obratno. Bomo videli, kaj bodo rekla moja rebrca.

17.9.2010 (petek) - Barrika - Santander

Zbudil sem se v oblačno in deževno jutro. Nič kaj vzpodbudno. Ampak bo treba v vodo, da se poslovim od Barrike kot se spodobi. Swella je bilo še vedno ogromno in srfanje v dežju ima prav poseben čar. Voda pod tabo, voda nad tabo, voda na tebi - voda povsod. Lurta me je odpeljal proti obali, skupaj sva preverila Salvaje in Sopelano in se strinjala, da Triangular na Salvajeju izgleda najboljše. Poleg tega je na plaži Salvaje še en val, malo manjši, za vsak primer če obupam nad Triangularjem. Val je bil sicer manjši kot včeraj, ampak še vedno ogromen, zato sem se ga lotil previdno. Lovil sem ga bolj na robu, kjer je manjši. Dva vala zapored sta me "povozila", sem pa zato bil za tretjega na pravem mestu - vožnja skoraj na kopno. Malo prej sem skočil z dile in obležal v vodi - užival v trenutku. Končno odpeljan val na Triangularju! In potem se z naslednjim valom mimo pripelje lokalec in se pozdraviva s shako. Neprecenljivo. A kaj, ko je od tam naprej vse šlo narobe. Ujel nisem nič več pametnega, Triangular me je samo še pretepal in ko sem prišl iz vode sem skoraj padel na kolena od bolečn v trebuhu. Ne vem, kdaj točno sem dobil udarec, ali je bilo več udarcev, vem samo da me je trebuh tako bolel, da nisem zmogel niti na polno vdihniti. Upam, da si nisem česarkoli polomil in bodo bolečine čimprej ponehale. K sreči za naslednjih nekaj dni napoved za swell ni ravno navdušujoča in ne bom dosti zamudil, če naslednjih nekaj dni počivam. Po srfanju me je čakalo pakiranje... in nato slovo od Lurte in Ejnise. Adijo Barrika, adijo Sopelana - do naslednič! Zna biti, da se še vrnem. Izbira surf spotov tukaj je res odlična, poleg tega je v Sopelani zelo blizu plaže tudi kamp - idealna postaja za nasledni surfari (živeti v surf hiši je sicer prijetno, ampak 27 evrov na dan je malo preveč). Zvečer sem se z metrojem odpeljal v Bilbao. Od tam pa z avtobusom proti Santanderju. Po dveh tednih je prijala sprememba okolja. Vožnja mi je kar prehitro minila - med opazovanjem pokrajine in poslušanjem muzike. V Santanderju sem prepešačil od avtobusne postaje do Aninega stanovanja. V Santanderju bom namreč živel pri Ani - kolegici iz lanskega surfanja v Zarautzu, ki je prišla v Santander kot Erazmus študentka. Ana mi je predstavila svoja cimra - Italijana, ki študira v Rimu Mariota in brazilca in Sao Paula Joseja. Nahitro sem se razpakiral, nato pa smo šli na erasmus spoznavni žur. Super žur. Še bolj super bi bilo, če ne bi bil mrtvo utrujen od jutranjega srfanja in me ne bi bolela rebra.

Adijo Barrika Surfkamp

Adijo moja Mundaka

Adijo Sopelana

16.9.2010 (četrtek) - Barrika

Zbudil me je Matic - "Stari, trije srfarji so že v vodi!". Kje, kdo, kaj??? Zlezem iz svojega boardbag kokona in pogledam na morje... Odlom!!! Kakšni popolni valovi, škoda opisovat, karkoli napišem bo izpadlo kot pretiravanje. Tisti, ki smo bili tam že vemo, kako je bilo. Tahiti. Samo malo bolj hladno ;) Z Maticem sva planila v vodo in odpedlala proti Triangularju. Ven pridit sploh ni bil problem. Tik ob valu je lep pas, kjer se valovi ne lomijo in je tok ven. Vsaj pol ure sva samo opazovala valove in tisto peščico srfarjev, ki so uspeli zbrati dovolj znanja, poguma in sreče, da so ujeli kak val. Val visok konkretno čez glavo, lomil se je res počasi - če bi me kdo s skuterjem zategnil gor, bi ga z lahkoto odpeljal. Problem je ujet to goro. Ker se lomi počasi je potrebno biti točno na peaku (vrhu vala) in štartati v peni. Potem ko sta me dva vala pošteno pomedla, sem se odločil, da ne bom izival. Konec koncev sem šele drugič s to dilco v vodi! Matic je vseeno poskusil. Prvi mu je ušel, je pa zato bil za naslednjega na najboljšem možnem mestu. Kolikor sem zmogel naglas sem se začel dret peeeeedlaaaaaaj ... Matic je res zapedlal ... ustal ... ko se je ravno začel spuščat po valu, ga je pena pomedla z deske. Škoda. Pa tako lepo mu je kazalo! Matica je že prej bolelo rebro, po temu padcu pa samo še bolj. Dosti za danes. Čeprav nisem posrfal čisto nič, je bilo fantastično tako na blizu gledat take valove in take vožnje. Žal mi je, da ne znam srfat bolje, da bi lahko izkoristil take valove. Manjka mi kak teden srfanja na novi dilci, pa bi vsekakor poizkusil. Naslednjič. Mogoče na kakem drugem valu, ampak tudi take kopice zagotovo pridejo na vrsto. Pot ven se je izkazala za precej večji podvig, kot pot v lineup. Nagajali so tokovi, pa stalno je bilo potrebno opazovati dogajanje za hrbtom, da se ti ni kak kup vode zlomil ravno na hrbet. Matic je že čakal na obali, nekam kislega obraza. "A hočeš vidit vtrgan fin stari?" Aha. Matic je utrgal fin na svoji dili. Skupaj z plugi (nosilci) je skoraj izpulil cel levi fin. Pravi da ni udaril ob tla, ampak je fin utrgal, ko ga je dila udarila v telo. Auč! Kdor srfa včasih nasrfa ... khm najebe. Dilco bo dal popravit, fant je pa tudi še v enem kosu. Kot se reče ob takih priložnostih - do ohcet bo vse vredu :D Itak je tako pretepen od valov in svoje dile, da vprašanje, če bi še lahko srfal do nedelje tudi če bi bila dila ok. V nedeljo se namreč menja termin v Zarautzu in Matic, Kaja in Asja grejo domov. Po srfanju smo šli na malico in kavo v bližnji kafič. Potem so se zarautzkoti vrnili v Bilbao, jaz pa v Sopelano. Če bi bilo vreme čemu podobno, bi družbo peljal na en trip po bližnjih plažah. Ker pa se je vreme odločilo biti čisto angleško (oblačno z rahlim pršenjem in zoprno hladnim vetrom = en navaden čmar) sem hitro opustil "trip de Sopelana playas". Popoldne sem zabluzil za računalnikom (kaj pa naj drugega, če sem trenutno edini gost v hiši). Zvečer, ko je ponehal dež sem šel na sprehod do Menakoza. To je šele val! Žal sem prišel ob napačnem času, da bi videl tudi kakega srfarja na valu. Ob 6h je oseka, na Menakoz pa se hodi bolj ob plimi. Ko se igraš s takim valom, je bolje pod in pred sabo imet čim več vode ;)

La Triangular na plaži La Salvaje v vsej svoji veličini

Fin zategnil

Matic the finmojster

Give surf a chance ;)

Menakoz - the big wave

15.9.2010 (sreda) - Barrika - Zarautz - Sopelana

Zjutraj me je Lurta peljal na postajo metroja. Z metrojem sem šel v Bilbao in od tam z vlakom v Zarautz. Zarautz moj doma :D Že na vhodu v kemp sta me pozdravila Kaja in Matic - res hvala za tak sprejem! Najprej smo se zmenili za eno popoldansko srfanje v Zarutzu okoli 5h. Pa se je siesta v kempu zavlekla do 7h. Takle mamo ;) Je bilo treba pozdravit znane obraze, spoznat par novih (Asjaaaa ;)), pa seveda povedat kje je kdo kaj počel medtem, ko se nismo videli. Namesto surfanja v Zarautzu grejo z mano v Sopelano Kaja, Asja in Matic. Spimo na plaži in midva z Maticem zjutraj surfava. Surf trip kot se spodobi! V Sopelano smo prispeli tik pred polnočjo, šli spotoma še na eno pijačo in potem spat na plažo Salvaje. Tam je manj ljudi kot na Sopelani, pa še za srfanje je zraven La Triangul. THE val! Prvič v življenju sem spal v boardbagu (etuiju za srf). V bistvu je kar pripravno za spat, samo obračat se je malo težko in baje izgledaš kot leščur. Dobra stran je, da ful lepo diši znotraj - po vosku z vonjem češenj ;) Sredi noči je rahlo začel pršeti dež, zato smo se zavlekli pod streho bližnje kočice od obalne straže. In ob bučanju valov (grmenju je boljša beseda) zategnili še par kitic spanja.

Matic, Kaja, Asja ... surf trippin'

14.9.2010 (torek) - Barrika

Napoved za sredo, četrtek in petek je divja. V sredo začne vletavati swell (4-5ft @ 11s), v četrtek je "big thursday" (7ft @ 13s), v petek se swell poslavlja (4.5 -5.5ft @ 11s). To pa je top šit. Najbrž bo oživela celo Mundaka. Ampak sem se nekako odločil, da grem Mundako gledat kdaj drugič (sej ne surfam zadnjič!). Mogoče oživi Menakoz, lokalni big wave spot, tudi to bi bilo nekaj za pogledat. Ker je napoved za naprej sijajna, jest pa utrujen, sem se odločil, da je spet čas za dan brez srfanja. Dopoldne sem šel s Francozoma na plažo. Onadva sta šla s šolo srfat Sopelano, jaz pa peške na plažo Aizkorri. Tukaj še nismo srfali, pa sem sklenil pogledat kako zgleda plaža. Bo kar držalo, kar je Lurta povedal - Aizkorri rabi več swella in deluje bolj na oseko. S plaže sem šel 2 uri pred oseko, pa se še niso lomili valovi, ki bi bili za posrfat. Shorebreak in to je vse. So se pa že začele kazat lepe linije. Majčkeno več swella, pa bi šlo (danes je bilo 3-3.5ft @ 9s). Aja, da razložim tele cifre pri swellu, prvo je višina vala v feetih, drugo pa perioda (čas v sekundah med valoma). Plaža je že na pogled drugačna od Salvajeta ali Sopelane, bolj groba in črna mivka, skoraj nobenih ljudi - divjina. Če bo spot delal in bi šel sem srfat v četrtek bi bil najbrž edini na plaži. Mogoče tudi bom. Za četrtek je Lurta napovedal la Triangular - se zna zgodit da bo preveliko zame. Popoldne sta se poslovila še Francoza, sem ostal edini gost v surf hiši. Še dobro, da grem jutri v Zarautz. Bom nesel svojo staro dilco v kemp, da mi jo odpeljejo domov. Dve dile s sabo nosit bi bilo preveč. Sploh, ker ene verjetno ne bom več prav dosti uporabljal. Pa pasalo bo spet malo družbo v Zarautzu pogledat.

Aizkorri - eno uro po plimi

Aizkorri - dve uri pred oseko

La Triangular - eno uro po plimi

La Triangular - dve uri pred oseko

Pisarna!

13.9.2010 (ponedeljek) - Barrika

Danes pa "the big day" - kupujem dilco! Dopoldne sem še zadnjič srfal z Lurtino 7.2 dilco. Res se pozna, da je že sredina septembra. V primerjavi s prejšnjim tednom je več kot pol manj ljudi v vodi. Ob 10h smo bili čisto samo na peaku, jaz, Lurta in Francoza (Mathilde in Bruno). Včasih smo morali čakat 5-10 minut na spodoben set, ampak so bili res luštkani valovi in dobra družba (francoza sta face in za silo tolčeta angleščino), skratka superca sešn. Po srfanju sta šla francoza v supermarket, midva z Lurto pa v surf shop. Sploh ne vem kako, ampak preden je bilo nakupovanja konec sta minili 2 uri! Najprej se je blo treba odločit za dolžino dile (7.0, 6.10, 6.8), potem pa najzabavnejši del - izbira najbolj fensi pada, leasha in primernega etuija (al kako se po slovensko reče bag-u ;)). Čeprav bi sam kupil 7.0 dilco, me je Lurta prepričal v 6.8. Štiri dni sem fural njegovo 7.2 in pravi, da jo za silo obvladam in bom 7.0 hitro osvojil, potem pa hotel spet menjat dilo. Bolje, da se zdaj malo pomučim in se privadim na krajšo, pa jo bom potem dlje časa vozil. Oziroma je sploh ne bom prodajal, ker je vedno dobro met več dil na zalogi. Kot je Lurta rekel "You are still young, you are fit, you can paddle!". Samo upam, da je dobro svetoval. Dilce nisem nameraval probat še isti dan, ker sem hotel počakat, da se pad dobro posuši. Pa me je Lurta prepričal da grem v vodo, pravi da je pad za 5 minut suh. Ni me bilo treba prav dosti prepričevat ;) Valovi so od dopoldneva še malo narasli, brez vetra, gužva minimalna - idealno za sprobavat novo dilco. Prvo kot prvo - pedlat je treba divje. Ko pridem nazaj bom Mankoča miže stenstal. Ampak! Ko ujameš val, fju ... samo pomisliš da bi šel malo na desno pa zadeva že gre na polno v desno. Na prvem valu sem tako ostro zavil na desno, da sem se gladko odpeljal z vala ;) Vsega skupaj mislim, da sem odpeljal 4 vale. Za kaj več je zmanjkalo energije. Pa na enem valu sem na polno odletel z dile in na ploh v vodo - trebuh boli boli zelo. Zaenkrat sem zelo zadovoljen z dilo. Dila je zagotovo super, vprašanje je samo, kako (kdaj) se bom jaz uspel nanjo navadit. Več furat, manj smredt!

Novo dilco zategnu. Končno!

Strupeno zelena!

12.9.2010 (nedelja) - Barrika

Vstajanje ob 7h in po zajtrku takoj v Bakio. Šli smo samo Lurta, jaz in Jose-Louis (srfar s Cadiza). Jose se je izkazal za super družbo, ne more biti tiho 5 sekund, pa celo trudi se z angleščino. Zna jo bolj tako-tako (Borat style), ampak je vsaj smeh poslušat ;) V Bakiu se je Lurta lotil trenirat slackline. Midva z Josejem sva pa šla v vodo. Mali valovčki, nobene gužve - ravno to kar sem rabil. Končno mi je uspelo redno ustajat. Še vedno namreč vozim Lurtino 7.2 dilco (jutri verjetno kupujem svojo). Zdaj vidim, da je menjava dile res pravilna odločitev. Ta dila mi je namreč pokazala, kje so moje napake, ki mi jih je prejšnja odpuščala ... zdaj jih bo pa potebno popravit. Iz vode sva prišla ravno prav da sva v miru spremljala Lurtine nastope. Najprej je nastopil v open konkurenci (shortboardi, nobene starostne omejitve). Tukaj ga je trgal s svojim fishem in mu je za las ušla uvrstitev v finale. Veliko več je pričakoval od longboard tekmovanja, kjer je že osvojil tretje mesto. Pa ni bilo sreče z valovi. Vedno je šel na zelo obetavne valove, pa so se mu zaprli, ali pa so se izkazali za prešibke. Nepričakovano je izpadel že po prvem krogu. Tudi to se zgodi. Važno je, da ni bil slabe volje - nasprotno je rekel, da je celo zelo užival. To je važno - pri srfanju zmaga tisti, ki iz vode pride z najširšim nasmeškom. Po tekmovanju smo skočili še na tapase. Preden zapustim Barriko moram Ejnise prepričat, da mi zaupa recept za krompirjevo pito (Tortilla al patate), ker to je pa res ena tako super jed. Zgleda čisto preprosta pita, ampak je takooooo dobra .... mhmmmmMMMM. Popoldne sem si vzel prosto in ga presedel za računalnikom. Počasi bo potrebno splanirat pot za naprej. Kje spat, kje srfat, kako tja pridit. Cilj je okolica Santanderja. Od tam pa začetek oktobra na Portugalsko. Kostjatovo obljubljeno deželo ;) Kemp so danes zapustili skoraj vsi, tudi Jose. Ostal je samo Francoski par, ki se vrača v torek zvečer. Vikedaši pač :D

Jose in Lurta montirata fine

Jose

Surfergirls

Bakio

Lurta na fishu. Zateguje.

11.9.2010 (sobota) - Barrika

Včeraj sem šel bolj zgodaj spat, ker danes zgodaj vtajamo. Žal sem dobil pravo šanso za spanje šele po polnoči. Vmes so vletavalinovi gosti - en španski srfar iz Cadiza in en Francoski par. Vsak posebej me je zbudil, vsaj enkrat. E jebiga, pač spiješ zjutraj malo več kave pa je. Še pred sončnim vzhodom smo bili nad plažo Salvaje. Čisto poseben občutek, ko se zjutraj brez kakega dogovora na klifu nad plažo zbere 30 in več srfarjev. In potem se molče buli v morje ... in čaka na set, da se pokaže a je to to, al ni. Med čakanjem padajo razne štorije, kdo je kdaj kje srfal, koga srečal, kakšni so bili valovi, kakšna je danes napoved... surf čenče pač. Po skoraj uri težkih debat smo sklenili, da Triangel ne dela, Sealvaje se bo pa zares zalavfal kasneje (ko bo plima mimo) in se lahko odpeljemo nazaj v kemp. Na plažo smo šli ponovno ob 10h, Sopelana. Niso bile take linije kot včeraj, ampak se je dogajalo. Šel sem na svoj najljubši del plaže. Za začetek sem malo počakal, da sem videl, kako Lurta mojstruje na longboardu. Je imel še zadnji trening pred jutrijšnjim tekmovanjem. Do sedaj je bil v vodi vedno s shortboardom, je rekel da trenira ostre zavoje, danes ima pa generalko. Longboard, ki ga vozi je zgodba zase. Baje so morali naredit en kup birokracije, da so sploh lahko uvozili dovolj velik kos lesa za dilo. Les je namreš balza, ki jo je potrebno uvozit iz južne amerike. Dilo je izdelal Kike Panera, baje pravi specialist prav za longboarde. Balza je prevlečena še s platjo poliesterske smole. Končni izdelek je res za pogledat. 9 feetov dolga lepotica iz belega, svetlega lesa, ki se sveti skozi plastiko. Na valovih ni bilo nič posebnega, počasi bom poštudiral tudi tole dilco. Res je okretnejša in hitrejša, ampak dopušča precej manj napak pri predlanju in predvsem vstajanju. Nekako sem tam, kjer sem bil z mojo dilo konec avgusta. Definitivno kupujem nekaj takega. Moram pa priznat, da malo pogrešam Zarautz. Za učenje je res fenomenalna plaža. Sopelana recimo ima zelo izrazite peake (točke kjer se lomijo valovi). Tam je pač gužva - in to gužva res dobrih srfarjev! Na Zarautzu je vsaj polovica ljudi v vodi samo za gužvo delat in v resnici sploh ne srfajo. Dropanje pa je tako zarautski šport #1 in se vedno pedla na vsak val. Tukaj težko prideš do svojega vala, ko zunaj sedi 5 starih mačkov na longboardih. Longboard namreč precej prej ujame val kot običajne kratke dile. Ti še čakaš na val, ko se dediji že peljejo proti tebi. Ko pa slučajno spustijo kak val, si ga pa moraš priborit med ostalimi 10 srfarji, od katerih so vsaj trije polprofiji. Ampak kdor čaka dočaka, kdor išče ta najde - sem dobil svojo porcijo ;) Po srfanju sem šel v trgovino in si naredil pravo kosilo (brez testenin :D). Po kosilu pa siesta kot se za Španijo spodobi. Tečajniki so imeli popoldne šolo, sem šel zraven, ampak samo spat na plažo. Izležavanje, Jack Johnson v ušesih, Španke na plaži...

Takle mamo zvečer na Sopelani ;)

10.9.2010 (petek) - Barrika

Španci so ga šli v Bilbao žurat in so pribluzili domov šele nekje ob 5h zjutraj. Ni čudno, da sem bil edini pripravljen za na plažo ob 10h. Na Sopelano. Z enim od učiteljev sva šla noter čisto na levi strani plaže, tam kjer sem enkrat že skoraj skalo kresnil. Danes sem šel srfat bolj stran od grebena, proti obali. Tudi tam je ena skala, ampak ta se za spremembo vsaj vidi. Je pa problem, da se valovi lomijo pred skalo - torej ko loviš val gledaš proti skali. Kar je kul če val ujameš in se odpelješ mimo. Malo manj kul pa je, če padeš in te potem val nese proti skali. Je bilo samo vprašanje časa kdaj se mi bo to zgodilo. K sreči sem odnesel celo kožo. In celo dilo. Sem šel bolj desno, kjer ponavadi srfam na Sopelani. Ampak valovi so bili res ogromni, sem bolj treniral vstajanje kot srfanje. Oziroma sem treniral padanje in trojne salte pod vodo. Vmes je Lurta pripeljal nove tečajnike v vodo in me je poklical nazaj na levo. Potem nam je pa iskal valove. Kazal je kam se postavit in potem kdo naj gre na val. HAVALA! Mi je našel val, da sem končno lahko zares fural dilco. Ujel sem ga malo pozno, v bistvu je bil val že zlomljen in sem ujel peno, ampak je bila pena tako močna, da me je izstrelilo na val. Na valu pa čista uživancija, tako ostrih in hitrih zavojev še nisem odpeljal. Še bi tega! Žal so se z oseko polegli tudi valovi. Na poti nazaj v kemp sem se seznanil z novimi sostanovalci. Dve španki (sestri) in njum bratranec, vsi trije iz Alicanteja. Pa še en par iz Seville. Hecni so tile Španci, oziroma hecna je njihova angleščina. Od vseh teh petih samo ena za silo govori angleščino, vsi ostali bolje razumejo pantomimo kot agleščino. Šalabajzerji, kaj so pa v šoli počeli? Pred popoldanskim srfanjem sva šla z Lurto v surf shop v Sopelani. Ne morem opisat kakšno doživetje je kupovanje nove dile ... še najbolj je podobno kupovanju avta ... ampak z dilco je drugače. Na dilci ležiš, dilco objemaš, dilco voskaš ... so primerki, ki tudi spijo s svojo dilco (ane Matic ;)). Vsako primeš v roke, pregledaš njene krivine, pa njene mere, jo prelagaš z roke v roko in si predstavljaš kako jo furaš... Sem šel s trgovine tako napaljen, kot bi tri ure srfal! Popoldne smo šli na Salvaje. Spet na plimo in shorebreak. Počasi mi bo dosti teh shorebreak sešnov in jih bom glatko začel preskakovat. Škoda časa, ko bi lahko počel kaj drugega, recimo počival, se šel turizem, treniral slackline... Ko vidiš Lurto, kako pofura tudi tako nemogočo zadevo, sicer ne moreš da ne bi poskusil. In sem celo pofural nekaj. Mogoče pofural ni najboljša beseda, to je tako kot če bi rekel da sem pofural bungee ali pa trampolin :D Si na valu, maš sekundo časa za preklinjanje, potem pa centrifuga. Juhej. Sem pa videl surfat tudi učitelja srf šole - Gorko. Tip zgleda ko en hipi klošar, mapak faca totalna, fura pa tako da ti čeljust dol pade. Odpade! Lurta je razložil, da je Gorka včasih zelo resno srfal in je bil 16 let med top 10 evropskih al španskih srferjev. Zdaj uči v srf šoli in je Quiksilverjev manager za Španijo. Kakorkoli - zna zategnit ;) Za jutri je Lurta napovedal, da zgodaj vstanemo in smo ob 8h na Salvajeu. Ob 7h zjutraj je ravno plima, zato sem malo postrani gledal, dokler ni rekel da gremo pogledat na Triangel - spot na rtu med Sopelano in Salvajejem. Prvi dan ko sem prišel v Barriko so bili tam res sanjski valovi in kolikor sem na internetu zasledil je to res eden boljših valov daleč naokoli. Lepa popotnica za lahko noč!

Good morning Sopelana!

9.9.2010 (četrtek) - Barrika

Lurta je danes imel predavanje o meteorlogiji, zgodovini srfanja in podobnih zadevščinah. Zanimivo za poslušat. Če vem o čemu gre debata, celo razumem več kot pol stvari povedanih v španščini. Kaj bi šele bilo, če bi si vzel čas in malo osvežil svoje znanje španščine. Še pride na vrsto. Tako ali tako, bom zgleda ostal tukaj še en teden. Napoved za valove je odlična, surf spotov je kolikor hočeš, v surf hiši mi pa tudi nič ne manjka. Razen malo družbe, to bom pa že preživel, da bodo le valovi! Po predavanjih smo se spet zafrkavali s slacklineom. Zasvojljivo zabavna reč. Vse kar pomaga razvijat občutek za ravnotežje pa je tudi koristno za srfanje. V vodo smo šli šele ob 6h - smo počakali, da se je veter umiril. Pa bi lahko počakali še vsaj kakšno uro, ker se je izkazlo da je plaža Sopelana ne deluje najbolje ob plimi (ki je ravno ob 6h). Valovi so sicer bili in to veliki, ampak kaj ko so se lomili direktno na obalo. Pri tako velikih valovih, je to uporabno samo za lomit vrat pa dile - ne hvala. Pa ravno danes, ko mi je Lurta dal za preizkusit dilco. Tapravo dilo, od lokalnega shaperja (Kike Panera) ... njene mere 7.2 x 21 x 2.5/8 (to ni obseg čez pas, boke in prsa, ampak dolžina, širina, debelina ... v feetih in inčih, da je bolj fensi). Več kot eno uro sem se guncal čisto izven lineupa in obupano čakal na karkoli, kar bi se lomilo malo bolj stran od obale. Kake pol ure pred sončnim zahodom se mi je zazdelo, da so se začeli lomit valovi na meni najljubšem delu plaže - levi del plaže, desno od skalnatega grebena. Lačen valov sem odpedlal tja, da je voda kar špricala okoli mene. In so se res lomili ... ampak ooooogromni valovi ... pa enkrat tukaj, enkrat tam ... je bilo težko biti na pravem mestu. Vseeno mi je uspelo ujeti 4 komade. Na nobenem nisem zdržal prav dolgo. Ne vem, ali je ta dila tako hitra, ali so bili valovi tako močni (ali oboje), ampak vedno, ko sem ujel val sem zajebal vstajanje. Enkrat sem takoj odletel z dile, dvakrat sem vstal preveč nazaj in pokončno ... enkrat pa sem za silo nekaj odpeljal. Nisem ravno dobil pravega občutka, kaj vse ta dila zmore. Vsekakor pa je neverjetno bolj odzivna, kot moj mini malibu. Vsak premik na dili se takoj pozna na smeri in hitrosti. Čeprav sem vmes v vodi že preklel vse po spisku, sem ven vseeno prišel kot nov - sončni zahod in tistih par sekund vožnje na dili naredi svoje. Pa še Lurta mi je rekel, da lahko dilo še jutri testiram. In jutri gremo srfat ob 10 dopoldne, torej na oseko. Komaj čakam, ker tole danes je bilo bolj privajanje na novo dilo kot srfanje. Se počutim kot pred drugim zmenkom ;) Aja, pa da ne bo kdo rekel da pretiravam z velikostjo valov - eden od špancev je danes zlomil dilo. Ne okrušil, ali oprakal, na pol jo je dal. Tako to zgleda ko morje pokaže svojo moč.

Hodim po štriku. Kao. Sekundo kasneje sem že frčal po zraku.

Španc dilo zategnu. Na pol. Kungfu ftw.