Zbudil sem se v oblačno in deževno jutro. Nič kaj vzpodbudno. Ampak bo treba v vodo, da se poslovim od Barrike kot se spodobi. Swella je bilo še vedno ogromno in srfanje v dežju ima prav poseben čar. Voda pod tabo, voda nad tabo, voda na tebi - voda povsod. Lurta me je odpeljal proti obali, skupaj sva preverila Salvaje in Sopelano in se strinjala, da Triangular na Salvajeju izgleda najboljše. Poleg tega je na plaži Salvaje še en val, malo manjši, za vsak primer če obupam nad Triangularjem. Val je bil sicer manjši kot včeraj, ampak še vedno ogromen, zato sem se ga lotil previdno. Lovil sem ga bolj na robu, kjer je manjši. Dva vala zapored sta me "povozila", sem pa zato bil za tretjega na pravem mestu - vožnja skoraj na kopno. Malo prej sem skočil z dile in obležal v vodi - užival v trenutku. Končno odpeljan val na Triangularju! In potem se z naslednjim valom mimo pripelje lokalec in se pozdraviva s shako. Neprecenljivo. A kaj, ko je od tam naprej vse šlo narobe. Ujel nisem nič več pametnega, Triangular me je samo še pretepal in ko sem prišl iz vode sem skoraj padel na kolena od bolečn v trebuhu. Ne vem, kdaj točno sem dobil udarec, ali je bilo več udarcev, vem samo da me je trebuh tako bolel, da nisem zmogel niti na polno vdihniti. Upam, da si nisem česarkoli polomil in bodo bolečine čimprej ponehale. K sreči za naslednjih nekaj dni napoved za swell ni ravno navdušujoča in ne bom dosti zamudil, če naslednjih nekaj dni počivam. Po srfanju me je čakalo pakiranje... in nato slovo od Lurte in Ejnise. Adijo Barrika, adijo Sopelana - do naslednič! Zna biti, da se še vrnem. Izbira surf spotov tukaj je res odlična, poleg tega je v Sopelani zelo blizu plaže tudi kamp - idealna postaja za nasledni surfari (živeti v surf hiši je sicer prijetno, ampak 27 evrov na dan je malo preveč). Zvečer sem se z metrojem odpeljal v Bilbao. Od tam pa z avtobusom proti Santanderju. Po dveh tednih je prijala sprememba okolja. Vožnja mi je kar prehitro minila - med opazovanjem pokrajine in poslušanjem muzike. V Santanderju sem prepešačil od avtobusne postaje do Aninega stanovanja. V Santanderju bom namreč živel pri Ani - kolegici iz lanskega surfanja v Zarautzu, ki je prišla v Santander kot Erazmus študentka. Ana mi je predstavila svoja cimra - Italijana, ki študira v Rimu Mariota in brazilca in Sao Paula Joseja. Nahitro sem se razpakiral, nato pa smo šli na erasmus spoznavni žur. Super žur. Še bolj super bi bilo, če ne bi bil mrtvo utrujen od jutranjega srfanja in me ne bi bolela rebra.
 |
| Adijo Barrika Surfkamp |
 |
| Adijo moja Mundaka |
 |
| Adijo Sopelana |
Ni komentarjev:
Objavite komentar