Domnov Surfari: 16.9.2010 (četrtek)

Zbudil me je Matic - "Stari, trije srfarji so že v vodi!". Kje, kdo, kaj??? Zlezem iz svojega boardbag kokona in pogledam na morje... Odlom!!! Kakšni popolni valovi, škoda opisovat, karkoli napišem bo izpadlo kot pretiravanje. Tisti, ki smo bili tam že vemo, kako je bilo. Tahiti. Samo malo bolj hladno ;) Z Maticem sva planila v vodo in odpedlala proti Triangularju. Ven pridit sploh ni bil problem. Tik ob valu je lep pas, kjer se valovi ne lomijo in je tok ven. Vsaj pol ure sva samo opazovala valove in tisto peščico srfarjev, ki so uspeli zbrati dovolj znanja, poguma in sreče, da so ujeli kak val. Val visok konkretno čez glavo, lomil se je res počasi - če bi me kdo s skuterjem zategnil gor, bi ga z lahkoto odpeljal. Problem je ujet to goro. Ker se lomi počasi je potrebno biti točno na peaku (vrhu vala) in štartati v peni. Potem ko sta me dva vala pošteno pomedla, sem se odločil, da ne bom izival. Konec koncev sem šele drugič s to dilco v vodi! Matic je vseeno poskusil. Prvi mu je ušel, je pa zato bil za naslednjega na najboljšem možnem mestu. Kolikor sem zmogel naglas sem se začel dret peeeeedlaaaaaaj ... Matic je res zapedlal ... ustal ... ko se je ravno začel spuščat po valu, ga je pena pomedla z deske. Škoda. Pa tako lepo mu je kazalo! Matica je že prej bolelo rebro, po temu padcu pa samo še bolj. Dosti za danes. Čeprav nisem posrfal čisto nič, je bilo fantastično tako na blizu gledat take valove in take vožnje. Žal mi je, da ne znam srfat bolje, da bi lahko izkoristil take valove. Manjka mi kak teden srfanja na novi dilci, pa bi vsekakor poizkusil. Naslednjič. Mogoče na kakem drugem valu, ampak tudi take kopice zagotovo pridejo na vrsto. Pot ven se je izkazala za precej večji podvig, kot pot v lineup. Nagajali so tokovi, pa stalno je bilo potrebno opazovati dogajanje za hrbtom, da se ti ni kak kup vode zlomil ravno na hrbet. Matic je že čakal na obali, nekam kislega obraza. "A hočeš vidit vtrgan fin stari?" Aha. Matic je utrgal fin na svoji dili. Skupaj z plugi (nosilci) je skoraj izpulil cel levi fin. Pravi da ni udaril ob tla, ampak je fin utrgal, ko ga je dila udarila v telo. Auč! Kdor srfa včasih nasrfa ... khm najebe. Dilco bo dal popravit, fant je pa tudi še v enem kosu. Kot se reče ob takih priložnostih - do ohcet bo vse vredu :D Itak je tako pretepen od valov in svoje dile, da vprašanje, če bi še lahko srfal do nedelje tudi če bi bila dila ok. V nedeljo se namreč menja termin v Zarautzu in Matic, Kaja in Asja grejo domov. Po srfanju smo šli na malico in kavo v bližnji kafič. Potem so se zarautzkoti vrnili v Bilbao, jaz pa v Sopelano. Če bi bilo vreme čemu podobno, bi družbo peljal na en trip po bližnjih plažah. Ker pa se je vreme odločilo biti čisto angleško (oblačno z rahlim pršenjem in zoprno hladnim vetrom = en navaden čmar) sem hitro opustil "trip de Sopelana playas". Popoldne sem zabluzil za računalnikom (kaj pa naj drugega, če sem trenutno edini gost v hiši). Zvečer, ko je ponehal dež sem šel na sprehod do Menakoza. To je šele val! Žal sem prišel ob napačnem času, da bi videl tudi kakega srfarja na valu. Ob 6h je oseka, na Menakoz pa se hodi bolj ob plimi. Ko se igraš s takim valom, je bolje pod in pred sabo imet čim več vode ;)