27.11.2010 (sobota) - Agadir

Moje prvo jutro v Agadirju, za začetek sem poiskal pekarnico, kjer sem si privoščil zajtrk. Pecivo in sveže stisnjen pomarančni sok. Po tem pa v mesto. Najprej zamenjat še nekaj evrov v dirhame, nato pa na iskanje surfshopov. Medtem, ko so mojo dilo švercali iz Tangerja v Marakeš, je dobila dve buški, ki bi jih rad popravil. Nič resnega, samo plastika je počena na dveh mestih, morda voda niti ne bi puščala v dilo, ampak ne mislim sprobavat. Čez vikend imam čas in bom popravil dilo, da bo pripravljena za Taghazout. Blizu hotela sem našel surfshop, ampak imajo samo oblačila. Vseeno sem preveril cene. Zna biti, da grem po nakupih, preden bom zapustim Maroko. Cene so bile precej nižje kot pri nas. Quiksilver, Billabong, Element, Volcom,... majice s kratkimi rokavi za 130 dirhamov (12€), z dolgimi rokavi za 170 dirhamov (16€), superge (Reef, Globe, Vans, Circa,...) za 600 - 700 dirhamov (55-65€). Po kratkem iskanju sem našel uradni Rip Curl shop. Na moje presenečenje so cene popolnoma enake tistim v Evropi! Kupil sem ding repair kit (tuba s smolo in kos brusilnega papirja) za 250 dirhamov (23€). Kar se mi zdi hudirjevo drago, če se prav spomnim so cene za tak komplet na Portugalskem nekje okoli 10 evrov. Kakorkoli, za mojo dilo samo najboljše ;) V hotelu sem se lotil popravila. Očistil sem razpoke z čistilnimi robčki in nanesel smolo. Ker je bolj oblačno kot ne, bo trajalo precej časa, preden bo smola bovolj suha za brušenje. Šel sem nazaj v mesto, na porcijo interneta in mentinega čaja v enega od kafičev. Na poti nazaj sem srečal enega od lokalcv, ki dela v hotelu, pokazal mi je kje je avtobusna postaja, kjer ustavljajo lokalni busi. V Taghazout namreč želim z avtobusom, ker vožnja stane le par dirhamov. V nasprotju s taxiji, ki me bodo spet oskubili kot največjega turista ;) Takoj, ko sem omenil Taghazout, se mi je že začel ponujati, da mi uredi stanovanje tam. Saj človek ne ve kaj naj, ali naj mu pustim, da mi poišče stanovanje in potem ugotovim da mi je našel eno luknjo za 100 dirhamov na dan in se ponovi primer Rašida ... ali se ga poskušam znebit in iskat stanovanje na svojo roko. Kakorkoli, častil sem ga čaj, ker mi je pokazal avtobusno postajo, o stanovanu pa se pogovarjava v ponedeljek. Potem je možakar, ime mu je seveda Mohamed (kot vsem tukaj), šel svojo pot, jaz pa na obalo. Končno pogledat morje! Voda ja bila rjava, ker je dež splaknil v more vso svinjarijo, ki se je nabrala v mestu. Pa že tako baje ni najbolj čista zaradi bližnjega pristanišča in Maroške kanalizacije. Vseeno me je pogled na morje in plažo pomiril in spravil v dobro voljo. In ko me je naslednji lokalec začel spraševat od kje sem, sem se zmislil nove igre. Namesto, da jih zafrkavam, da sem iz Uzbekistana, Albanije ali Melbourna, sem ga pustil, da je ugibal od kje sem. V pomoč sem mu demonstriral še mojo nemščino, španščino in slovenščino. Mislim, da je bilo to prvič, da sem Maročana zmedel. Jap, možakar je bil čisto osupel. Ko sem mu razložil še, da ne kadim (haš ne hvala), mi je zaželel lep dan in šel preganjat drugega turista. Igro sem preizkusil še na naslednjem lokalcu. Zmaga, sploh se mu ni dalo ugibat od kje sem, po parih poskusih se me je naveličal. Pa sem le odkril prijazen in zabaven način, kako se otreseš preprodajalcev tega in onega ;) Po večerji v bližnji restavraciji (omleta s sirom za 20 dirhamov = 1.8€) sem v sobi pogledal en surf film zaspal kot dojenček. Čisto preveč pešačim naokoili po mestu :)

Plaža v Agadirju, zadaj pristanišče. Njami ;)

Maroko

I can see clearly now, the rain is gone, ...

26.11.2010 (petek) - Marakeš - Agadir

Če se kdo znajde v Marakešu, toplo priporočam hotel Toulousain. Ga je malo težje najdit kot okoliške hotele, ki jih krasijo vpadljivi napisi. Pa se splača potruditi. Zajtrk v palmovi senci ... rogljiček in kava v usnjenem sedežu, daleč stran od divjega mestnega vrveža. Popolen začetek dneva. Takoj sem pripravljen na celodnevno odgovarjanje na "my friend". Poceni, prijazno, s stilom - še enkrat hvala Lonely Planetu za namig. Po zajtrku sem šel na želežniško postajo. Od tam vozijo avtobusi podjetja Supratours, med drugim inajo tudi linijo do Agadirja. Avtobus ob 10:30 je bil že zapolnjen. Kdo bi si mislil, da Maročani tako zgodaj vstajajo. Kupil sem karto za naslednji avtobus - 12:30. Na avtobus sem počakal v kafiču na želežniški postaji. Metin čaj in brezplačen wireless internet. Mimogrede sta minili dve uri med klikanjem po vsemu, kar Google najde če vanj vtipkaš Taghazout. V resnici nisem našel nič pametnega ;) Baje se vasica spreminja v veliko turitično naselje, vsepovsod se gradijo ogromnimi luksuznimi hoteli. Nič dobrega. Baje vsi, ki tam ostanejo dlje časa najemajo sobe pri domačinih. Ni druge, treba bo it tja in prvemu domačinu, ki zna več kot tri besede angleščine razložiti da iščem sobo. Pa da vidimo, kje končam. Vožnja do Agadirja je trajala skoraj štiri ure. Od tega je več kot pol časa divje padal dež. Prava puščavska nevihta. Na trenutke je moraj voznik celo upočasniti, tako je zanašalo avtobus. In spet te Maroko spravi v smeh, ko ob cesti vidiš stoječe avte... ne morejo naprej, ker nimajo brisalcev! Kaj ti bodo brisalci sredi puščave ;) V Agadir smo prispeli malo čez štiri, torej le uro pred sončnim zahodom. Sem se odločil, da danes ne grem v Tafhazout. Preden končno pridem tja bo tema. Za iskanje stanovanja pa si je treba vzeti čas. Vzel sem taksi do hotela, ki je najcenejši v Lonely Planetu. Žal je bil zaseden, zato sem vzel sobo v sosednjem - Hotel Massa. Za kar mi je rahlo žal. Plačal sem sicer le 70 dirhamov za eno noč, ampak je hotel prava luknja. Tudi če ostanem v Agadirju še kak dan, bom najbrž menjal hotel. Po temu, ko sem razpakiral sem želel v mesto, a se je na polno ulil dež. Nisem imel druge izbire kot počakati v sobi. Ko je dež končno ponehal, sem se sprehodil po glavnih ulicah in poiskal par stvari, ki mi znajo koristit - menjalnico, supermarket, surfshop, par hotelov in par restavracij. Na poti nazaj sem se ustavil v eni od restavracij in si privoščil pol pečenega piščanca. Večerja in pol. Za čisto evropsko ceno - 55 dirhamov (5€). Na splošno sem malo razočaran nad cenami v Maroku. Saj ne da je drago, ni pa bistveno ceneje od recimo Portugalske. Pa je Portugalska neskončno boljši približek civilizacije, kot Maroko ;) Me prav zanima, kaj bom uspel zbarantat v Taghazoutu.

U izi puščavska nevihta

25.11.2010 (četrtek) - Marakeš

Včerajšnje blodenje po ulicah Marakeša mi je bilo tako všeč, da sem se odločil ostati tukaj še vsaj en dan. Takoj po zajtrku sem se sprehodil do želežniške postaje, da preverim če že kaj vejo o mojem srfu. Za pultom urada za prtljago sta bila druga dva možakarja kot včeraj, a tudi ta dva nista našla mojega srfa. Ko sem že začel razmišljati, kakšne možnosti sploh imam, sta me napotila na urad na drugi strani želežniške postaje. Torej je še upanje! Do drugega urada me je peljal kar eden od kurirjev. In ja, tukaj so imeli moj srf! Morda je bil tukaj že včeraj, kdo ve. Ni pomembno, da sem ga le našel. Težko opišem veselje, ko sem zagledal meni dobro znani boardbag. Najraje bi kar parkrat kušnil žakelj, pa je bil preveč umazan ;) Pri sebi sem ves čas vedel, da bom dobil dilo nazaj. Sem se že čisto vživel v tale Maroko - vse bo ok, samo potrpljenje. Na izi. My friend. Hašiš? ;) Če nosiš quiksilver majico in nisi arabec, si srfar. In srfarji kadijo haš. In čisto vsak domačin, ki sem ga po naključju pogledal v oči je bil odločen, da mi ga proda. Me prav zanima, kolikorat sem v enem dnevu slišal "my friend". Najbrž imam več prijateljev v Marakešu, kot na Facebooku :) Dilo sem odnesel v hotel, potem pa veselo v mesto. Najprej sem naredil en krog po "ville nouve" - delu mesta med želežniško postajo in medino. Iskal sem ulico z imenom naše bivše države - Rue Yugoslavie. Ulica je omenjena v Lonely Planetu - naj bi bilo tam par galerij in luštnih kafičev. Začetek ulice je res obetaven, a je konec ulice precej bolj klavrn., tako kot Jugoslavije ;) Ulica se zoža in prečka nekaj sumljivih malih uličic, kjer se nebi rad znašel ponoči. Želodec me je začel opozarjati na to, da je čas za kosilo. Ker sem v Maroku, sem se odloči, da se na daleč izogibam pogruntavščin kot so McDonalds, KFC in Pizza Hut (vse to tukaj imajo, poleg tega pa tudi vso ostalo Evropsko navlako - Zara, Mango, Stradivarius,... ni da ni). Namesto tega bom poskušal jesti čim več njihove lokalne hrane. Je del izkušnje! Za hitri obrok tukaj postrežejo ali tanjine (obara), ali pa kuskus. Kuskus pride na vrsto kdaj drugič, ker vem kako izgleda. Naročil sem si piščanji tanjine. Sprva sem bil malo šokiran nad količino zelenjave, ki je bila naložena čez tisti mali košček piščanca. Z zelenjavo se namreč bolj slabo razumem. Milo rečeno ;) A sem se hitro pomiril, ko sem ugotovil, da je to večinoma krompir, ki pa ima zaradi vseh začimb živo rumeno barvo. Tajine se izkazal za super malico, ga zagotovo še kdaj naročim. Po kosilu sem nadaljeval križarjenje po ulicah Marakeša. In nekako spet pristal na ulicah, ki sem jih prehodil že včeraj. Med drugim sem tudi spet šel mimo Rašidove delavnice. Rašida sem srečal včeraj, vse skupaj se je začelo kot zajebancija, ker imava oba bolj malo las. In kot pravi arabec mi je gostoljubno razkazal delavnico. Ni treba nič kupit, je rekel da je vesel, da me je srečal. Vem jest kam pes taco moli. Ker mi te njihove basni s katerimi ti poskušajo nekaj prodat malo najedajo, sem sklenil, da jim vrnem milo za drago. Tako sem Rašidu mirno naložil, da sem iz Avstralije (natančneje iz Melbourna) in da mi je ime Mike. A sem rekel, da sem se vživel ;) Včeraj sem se ga znebil tako, da sem mu razložil da sem prvi dan v mestu in se moram razgledat, preden kaj kupim. Kaj za vraga naj si pa danes izmislim... v naglici sem zinil prvo stvar, ki mi je padla na pamet - iščem nekaj za pojest. Slab izgovor, Rašid se je takoj ponudil, da lahko jem pri njemu. Pravzaprav me je malo manj kot odvlekel v delavnico in postavil pred porcijo Tanjina. Zdaj sem pa pečen. Če ne pojem bo užaljen, če pojem in nič ne kupim bo pa spet užaljen. In res ne mislim kupovat preprog in prtov. Pojedel sem tanjine in upal, da se motim in me bo Rašid brez prevelikega prodajanja njegovih preprog spustil iz rok. Pa kaj še, se je izkazal za nič drugega kot z vsemi žavbami namazanega trgovca. Ko sem mu rekel, da ne bom nič kupil, ker moram še premislit, je zahteval napitnino za tanjine! Za sekundo mi je zavrela kri, pa sem se hitro pomiril. Sam sem si kriv. Dal sem mu 20dirhamov, s čimer sicer ni bil zadovoljen. Me prav malo briga, tanine v restavraciji je bil 30 dirhamov. Njegova delavnica pa ni restavracija. Lepa šola mi je tole. Naslednjič se ne bom obotavljal biti malo bolj odločen. Nesramen, če je potrebno. Bolje, kot da se zapleteš in moraš na koncu biti še bolj nesramen. Postolovščina z Rašidom mi je malo pokvarila popoldne. Pa sem se do večera že pomiril. Dobil sem svojo lekcijo, naslednjič že vem kako. Aja pa moj srf sem dobil nazaj. Juhej! Zvečer sem šel še enkrat v mesto, da vidim še malo nočnega življenja. Ponoči medina oživi. Kot gobe po dežju se pojavojo štanti s hitro hrano. Ražnjiči, piščanci na žaru, kotli s tako in drugačno vsebino (tanjine na tisoč in en način, za malo boljše želodce pa polžja juha ali pa kuhani ovčji možgančki). Sit od dveh porcij tanjina sem šel samo na sveže stisnjen pomarančni sok. To je ena od boljših strani Maroka - poceni sadje in poceni sadni sokovi. Kozarec (od oka 3 deci) sveže stisnjenega pomarančnega soka stane 4 dirhame. Torej malo manj kot 40 evropskih centov! Pa še zares dober je. Odličen! Takoj ga bi spet ruknil en kozarec ;)

Topšit začetek dneva

Dilaaaaaaaaaaaa ;)

U ime svih nas, iz pedeset i neke ... 

U izi kobram žvižgat

U izi kobro na gobec sunu

Tanjine

24.11.2010 (sreda) - Marakeš

V torek zjutraj sem vstal navsezgodaj, da bom pravočasno v dokih. Kaj pa vem, koliko časa traja vkrcavanje, sem raje malo praj tam, kot da panično tekam od okenca do okenca, ali pa celo zamudim trajekt. Se je izkazalo, da bi lahko mirno spal kako uro dlje. Ker ni ravno višek turistične sezone v Maroku, je bil trajekt bolj ali manj prazen in se je vkrcavanje začelo šele 20 minut do devetih. Kar še ne pomeni, da smo bili točni, smo že izpluli z 20 minutami zamude. Tudi vožnja čez preliv je trajala precej več kot predvideno eno uro. Na koncu smo pristali s celo uro zamude. Dobrodošel v Afriko, trajekt bo pač prišel, ko bo prišel ;) V Tangerju me je čakalo prvo presenečenje. Pristanišče sploh ni v mestu Tanger, ampak je od mesta oddaljeno več kot 20 kilometrov! Na srečo tja pelje brezplačen avtobus. Carinske formalnosti in avtobus v Tanger so vzeli še dodatno uro. Toliko o temu, da bom ujel vlak ob 9:30, ali pa 10:30 za Rabat ;) Ko sem stopil z avtobusa, pa prvi pravi šok. Avtobusna postaja je kraj, kamor pridejo vsi turisti, ki so prišli s trajektom in posledično tukaj v gručah čakajo domačini, ki ti želijo na vse načine pomagati in prodati karkoli morda rabiš. In še vse ostalo kar ne rabiš. In pri temu so zelo vsiljivi, dobesedno jemljejo ti prtljago iz rok in jo nosijo proti svojemui taksiju. Sem pričakoval nekaj podobnega, konec koncev te tudi Lonely Planet opozori na vsiljive domačine, nisem pa pričakoval take nadležnosti. Ne samo, da sem moral biti skrajno nesramen, da sem odklonil vse ponudbe, na trenutke je kazalo, da bom moral potalat par klofut. Na pomoč mi je priskočila punca, ki sem jo spoznal na avtobusu do Tangerja, Sofia. Je rojena v Tangerju, dela pa v Španiji in je prišla na počitnice domov v Tanger. Poiskala mi je taksi, skupaj sva šla do menjalnice, kjer sem zamenjal nekaj evrov v dirhame, potem pa me je do pospremila še do želežniške postaje. Hvala! Ko sem poskušal kupiti karto do Rabata, pa novo presenečenje. Srfa ne morem vzeti na vlak, potrebno ga je dati med prtljago, to pa je možno samo na vlaku, ki vozi v Marakeš. Da je mera polna, prtljage ne morem vkrcati na tej postaji, ampak moram na naslednjo postajo. Kr neki. Ni druge, vzel sem taksi do naslednje postaje in tam kupil karto za nočni vlak v Marakeš. 350 dirhamov za karto v spalnem vagonu in 100 dirhamov za prevoz srfa. Za boljšo predstavo - 11 dirhamov je en evro. Vlak odpelje ob 9:30, ura pa je bila komaj ena. V mesto se nisem želel vračati, sem bil prav vesel, da sem zunaj centra. Tako sem celo popoldne preživel kar na želežniški postaji. Pomalical sem hrano, ki mi je ostala še od Španije, v bližnjem kafiču sem prebiral Lonely Planet in zunaj reševal sudoku med opazovanjem domačinov. Počasi sem se začel prilagajati na novo okolje. Pregovor čas je zlato tukaj ne velja. Še nikoli v življenju nisem videl toliko ljudi, ki cel dan ne počnejo absolutno ničesar! Posedajo okoli postaje in sem pa tja preložijo kak kos prtljage. V lokalu sem si privoščil prvi metin čaj. Postrežejo ga v ličnem kovinskem čajniku, zraven pa dobiš majhen steklen kozarec. Odličen čaj, malo preveč sladkan za moj okus, ampak čisto nekaj drugega kot metin čaj iz vrečke, kot sem ga vajen. Končno sem dočakal vlak, seveda je prišel s pol ure zamude ;) Ko sem na vlaku našel svoje ležišče, sem zaspal kot ubit in sem se zbudil šele tik pred prihodom v Marakeš. Karta v spalnem vagonu je bila vsekakor dobra investicija. V Marakešu sem najprej na postaji šel na jutranjo kavo. 15 dirhamov, verjetno najdražja kava v mestu (razen luksuznih hotelov). Prtljago se prevzame v uradu, ki je (logično ;)) 500 metrov stran od želežniške postaje. Na poti do tja sem premišljeval, kaj naj jo uberem - čim prej v Tagazout, ali naj počakam čez vikend v Agadirju, kjer ni tako vetrovno in imajo plažo, ali naj grem v magično Esauiro. Karkoli sem do sedaj planiral v Maroku je šlo čisto po svoje, pomislil sem, brez veze planirat, prepusti se. Se je kmalu izkazalo, da je bila to vizionarska misel. Na uradu za prtljago niso imeli mojega srfa in so mi naročili naj pridem jutri. Že tako sem se bal, v kakšnem stanju bom dobil srf, zdaj je vprašanje, če ga bom sploh še kdaj videl. Nimaš kaj, brez veze zganjat pesimizem, prepusti se usodi, danes bom očitno prespal v Marakešu. Vrnil sem se na želežniško postajo in odprl prenosnik, na katerem imam Lonely Planet vodič. Na moje presenečenje imajo na želežniški postaji brezplačen wireless internet. Izpisal sem si naslove najbolj zanimivih in cenovno ugodnih hotelov in se podal na pot. Hvala Lonely Planetu! Končal sem v hotelu, ki je prvi na seznamu poceni hotelov. Privat soba z zajtrkom za 150 dirhamov na noč. Soba je res zelo osnovna, nobenega luksuza, a hotel daje občutek domačnosti, tradicionalnosti. Med drugim ima centralno dvorišče - vrt, kjer so mize in lahko posediš v senci palm. Po temu, ko sem se vselil v moje novo domovanje sem na hitro v Lonely Planetu pogledal, kje so znamenitosti Marakeša in šel peš v mesto. Na slepo, brez zemljevida, brez Lonely Planet vodnika, brez najetega vodiča. Prepusti se ;) Tako sem prelutal lep del starega dela mesta - medine in vmes uspel najti večino znamenitosti, palač, mošej in parkov. Veliko bolj očara mesto samo, ozke uličice, skriti trgi, kilometri stojnic s domačimi izdelki (šali, kape, preproge, keramika, kovinski izdelki, spominki, obutev, torbice, sadje,...) Priznam, da me je mesto očaralo in sem se že odločil, da ostanem še en dan, ne glede na to, kako se razplete z mojim srfom. Najbolj hecno je to, da sem brez vsakega zemljevida, kljub vijuganju po uličicah medine končal skoraj na istem mestu, kot sem začel. Še zdaj ne vem, ali imam tako srečo, ali sem lahko ponosem na svoj občutek za orientacijo ;) Zvečer sem se po Skypu dobro uro pogovarjal s starši. Superca izum je Skype, jaz v Marakešu, onadva na Vrhniki, pa se pogovarjamo zastonj!

Gužva pred Gibraltarjem

U izi haš švercamo

Tanger - pristanišče

Tanger, želežniška postaja, kjer sem preživel popoldne

Moja soba, drugo nadstropje, prva vrate levo od palme

Vrata v drug svet, medino

Eden od minaretov

Rašid pred svojo delavnico & trgovino.

Čas za popoldanski metin čaj

Tržnica

22.11.2010 (ponedeljek) - Sevilja - Algeciras

Za začetek zajtrk v hostelu, pri katerem sem spoznal še par gostov. Res dobra družba, mi je bilo še dodatno žal, da ne ostanem dlje. Potem sem pohitel proti avtobusni postaji. Avtobus za Algeciras odide s postaje Prado de San Sebastian, včeraj pa sem prispel na postajo Plaza de Armas. Torej spet malo iskanja po mestu ;) Ujel sem avtobus ob 10:30. Avtobus se vmes ustavi še v Jerezu. Tam sem pohitel iz avtobusa in umaknil srf, da so novi potniki lahko v miru naložili prtljago, moj srf pa ni dobil novih bušk. Na avtobus je prišlo toliko novih potnikv, da je v prtljažniku zmanjkalo prostora za srf. Ni bilo druge, kot da srf vzamem kar na avtobus. To je bilo smeha ;) Avtobus ima končno postajo v pristanišču, od koder je le kratek sprehod do centra mesta. Tam sem se ustavil v uradu za turistične informacije, kjer so mi razložili, kje je moj hostel. Na mojo srečo ne daleč. Imam sobo samo zase, s svojo kopalnico, za 16€ na noč. Je bolj sobica kot soba, pohištvo pa je najbrž tukaj še od časov Krištofa Kolumba. Vsaj internet dela kot se spodobi. Po temu, ko sem se udomačil v svoji sobi, sem se najprej odpravil v zdravstveni dom. Od Ericeire naprej imam na levem boku nekaj malih izpuščajčkov. Vsake toliko me zasrbi in če se popraskam, me rahlo zaboli. Nič motečega, se mi zdi da izpiščaji počasi izginjajo, za vsak slučaj bom izkoristil evropsko zdravstvo in preveril. Da ne končam kot Andy Irons! Naj počiva v miru. Takoj se opazi, da sem spet v Španiji, v celem zdravstvenem domu ni niti ene osebe, ki bi govorila angleško. Res krasno. Zdravnik me je pomiril, da to ni nič resnega in mi napisal recept za neko kremo. Po temu, ko sem v bližnji lekarni nabavil to kremo sem se podal v iskanje pošte. Na pošti sem poslal dvd s slikami iz penicheja. Na naslov v Avstraliji ;) Po zadnjih nakupih v supermarketu sem se ustavil še v dokih in kupil karto za trajekt. Odrinem jutri ob 9h. A.F.R.I.K.A.!!!

21.11.2010 (nedelja) - Faro - Sevilja

Po dolgem času me je spet zbudila budilka. Na hitro sem vase vrgel zajtrk, nato pa na avtobusno postajo. Na poti proti Sevilli sem se zabaval z reševanjem sudokuja. Igre, ki se je nikoli nisem lotil, pa sem se je nalezel od Kristel. Brez njene pomoči mi gre precej počasneje, ampak sem le reši čisto svoj prvi sudoku! Vmes sem opazoval mimobežečo pokrajino. Nič posebej spektakularnega. Samo nenavadno je, ker je konec novembra drevje še polno zelenega listja. Še več, je sezona pomaranč in mandarin. Nasadi so vsepovsod in jih že na daleč vidiš zaradi živobarvnih sadežev. V Sevillo sem prispel ob 12h, oziroma ob 13h po španskem času. Na avtobusni postaji sem dobil zemljevid mesta, nato pa po navodilih z domače strani hostela poskušal najti hostel. Brez pomoči mimoidočih ni šlo. Hostel je super. Poceni (11€ na noč z zajtrkom), velik, dobro opremljen (kopalnica, dnevna soba s playstationom, vrt,...). Dlje kot sem bil v Sevilji, bolj mi je bila všeč. Nisem se niti uspel razpakirati, že sem se pridružil brezplačnemu vodenemu izletu po mestu. Priznam, da o Sevilji nisem vedel nič. Temu primerno sem bil presenečen nad bogato zgodovino tega mesta in okoliške pokrajine. Preveč je zgodb o mestu, da bi jih tukaj pisal. Močno priporočam obisk! Mesto me je tako navdušilo, da mi je kar malo žal, da sem tukaj samo za en dan. Ampak to je srf trip, za turizem bo čas kdaj drugič. Če bo le priložnost, se v te kraje še vrnem. Sevilja, Cordoba, Grenada, Jerez, Cadiz,... čudovit konec sveta. Danes je nedelja, zato je večina stvari v mestu zaprtih, poleg tega je kar precej hladno. Vsaj zame, ki ne nosim s seboj zimske garderobe ;) Večer sem zato raje preživel v hostelu. Pisal dnevnik, na hitro spoznal par ljudi iz hostela. Predvsem pa sem prebiral Lonely Planetov vodič po Maroku... V hostlu sem tudi opral umazana oblačila. Skupaj s sušenjem so me olajšali za 10€, ampak to so pač obvezne priprave na Maroko.

Stolp Giralda. Minaret, ki so ga kristjani pozneje sfrizirali v
zvonik. V Sevilji je prepovedano graditi stvabe višje, kot je
ta zvonik. Ka pa to?

Eden od mestnih parkcev. Tistole zadaj so pa pomaranče. Povsod po mestu jih je polno.

Ulice Sevilje. Ozke in zamotane - kot nalašč za zgubit se.

Spomenik Krištofu Kolumbu

Plaza de Espana. Med drugim so tukaj posneli par kadrov Star Warsov.

Kmalu ;)

20.11.2010 (sobota) - Lagos - Faro

Zjutraj sem si po zajtrku privoščil še zajtrk ala Kristel - kava in pastel de natta. Ob srebanju kave sem se lotil opravila, ki ga že tako dolgo odlagam - pisanja razglednic. Za to opravilo moram biti prave volje in vzeti si moram čas. Zdaj se mi je rahlo mudilo, ker sem želel poslati razglednice še preden zapustim Evropo, upam da nisem pisal prevelikih neumnosti ;) Po kosilu v hostelu sem preveril hostele v Faru - vse zasedeno! Ok, plan B - sploh ne prespim v hostelu, ampak počakam v mestu in ujamem avtobus, ki gre ob enih zjutraj in jo kar direktno pobrišem v Algeciras. Zakaj pa ne. Ob treh sem zapustil Lagos in prispel v Faro nekaj malega čez pet. Tik pred sončnim zahodom. Na avtobusni postaji sem želel kupiti karto za Algeciras. Brez uspeha. So mi razložili, da je okence podjetja, ki vozi iz Fara v Algeciras med vikendom zaperto, lahko kupim karto šele v ponedeljek. Ali pa kupim karto za jutri v Sevillo, od kjer imajo redne linije v Algeciras. Lepa reč. V vsakem primeru najprej rabim hostel. Na slepo sem se podal v predel, v katerem naj bi bilo največ hostelov. Po kaki uri tavanja in preverjanja cen, je bil najcenejši hostel 20€ na noč. Je pa res, da sem dobil privatno sobo, z dvojnim ležiščem. Slaba stran sobe je, da je čisto na koncu hostela in v njej ne deluje wireless internet. Zato sem moral, če sem želel uporabiti internet sedeti na hodniku. Odločil sem se, da grem jutri v Sevillo. Faro mi ni niti najmanj všeč. Mogoče imam samo hostel v napačnem delu mesta, ampak kolikor sem ga uspel videti med iskanjem hostela, ga še najbolje opiše beseda ciganarija. Na avtobusno postajo sem šel kupit karto za Sevillo in rezerviral hostel za jutri. Da ne bom slučajno spet ostal brez hostela sem rezerviral še hostel v Algecirasu. Tavanje po neznanem mestu s polnim nahrbtnikom in srfom ni niti najmanj zabavno in spoščujoče. Najraje vidim, da imam rezerviran hostel in vsaj približno vem, kako do njega. Na avtobusu in v hostelu sem napisal še zadnje kartice in jih oddal na pošti. Faro je že polno okrašen in pripravljen za novo leto. Veseli december, nekaj na kar sem ob vsem soncu, morju in potepanju med plažami popolnoma pozabil! Kostanj sicer pečejo tudi tukaj, kuhanega vina pa ni za dobiti ;)

Moj zadnji pastel de nata!

19.11.2010 (petek) - Lagos

Dan, ko ne potujem nikamor. Užival sem v razkošju, ki ga zadnje dva tedna nisem bil vajen - postelji, kuhinji, kopanici,... internetu ;) Raziskoval sem možnosti za nadaljne potovanje, še vedno se nisem odločil, ali naj bo moj prvi postanek v Maroku Rabat, ali Casablanca. Joao, lastnik hostela v Penicheju, s katerim bi skoraj potoval v Maroko je za Casablanco rekel, da je umazano pristaniško mesto in ima veliko rajše Rabat. Rabat ima tudi plažo v mestu, vendar je voda tam precej umazana, ker je blizu pristanišča in mesta. Niti v Rabatu niti v Casablanci ne najdem poceni hostelov, so samo hoteli, ki so cenejši v Casablanci. To in pa dejstvo, da je Casablanca bolj južno je razlog, da sem vedno bolj za Casablanco. Popoldne sem šel v mesto, da se malo razgledam. Preveril sem tudi trgovine, da opravim še zadnje nakupe pred Marokom. Pojma nimam kaj se v Maroku dobi in česa tam nimajo. Na koncu sem si kupil samo nove japanke. Zato si upam stavit, da bom v Maroku našel enake za vsaj pol cene ;) Zvečer sem si v hostelu pripravil večerjo, nato pa se spet podal v mesto. Petek je in Lagos je znan po nočnem življenju. Žal bo to držalo samo za glavno sezono. Na vsakem koraku so bari in klubi, a kaj ko v njih v najboljšem primeru sedi le pet lokalnih mulcev. Preveril sem tudi klub, ki so mi ga priporočili vsi, ki so že bili v Lagosu - "Three Monkeys", pa tudi tam ni nič kazalo na to, da se pripravlja kak hud žur. Malo razočaran sem se vrnil v hostel. Če kdo išče zabavo Lagosu, naj to počne poleti. Vse kar je od množice poletnih turistov ostalo je kup praznik lokalov in beračev. Le teh dosedaj nisem bil vajen, še v Lizboni jih je bolj malo. V Lizboni sem srečal več tipov, ki ti skušajo prodati haš, kot pa beračev. Pa še nekaj se mi je pripetilo - ponoči, tik preden sem zaspal sem pomislil, da bilo dobro če bi si nastavil budilko za zjutraj, da ne prespim spet pol dneva. Miže sem segel po mobitel v torbo in na moje presenečenje nisem nikjer otipal fotoaparata. O sranje, takoj sem se spomnil, kje je. Na klopci v mestu, kjer sem se na kratko vstavil med sprehajanjem po mestu. Če fotoaparata ni več tam, bo to že drugi fotoapart, ki sem ga igubil! (Prvega sem pustil na pomolu na Silbi, če kdo to bere in slučajno pozna najditelja - fotoaparata ne rabim več, bi bil pa vesel slik ;)). Kot bi mignil sem bil spet oblečen in jo napol v teku ucvrl proti klopci. Na moje presenečenje je bil fotoaparat še vedno tam! Ni besed, da opišem, kako sem si oddahnil ;)

Razgled z balkona moje sobe

Mestno obzidje

Skorej bi na trnek stopil ;)

Srferji na valovih!!!

Bližnja plaža

Par skalc na plaži

18.11.2010 (četrtek) - Aljezur - Lagos

Vstala sva že ob devetih in bila med prvimi na plaži. Swell je pojačal od prejšnjega dne in celo med skalami, kjer smo se ponavadi prešvercali v lineup so se lomili valovi. Najverjetneje ne bi prišla niti v lineup. Zmačkana od včerajšnje noči in utrujena od včerajšnjega srfanja, sva ostala na kopnem. Raje sva šla na kavo v Aljezur. Od tam pa na jug, zadnji dan najinega road tripa. Portugalska je najlepše prihranila za konec. Bolj kot sva se bližala jugu, lepša je bila pokrajina in lepše so bile plaže. Ustavila sva se na plaži Amado. Rajska plaža, na njej sanjski valovi in nobenega srfarja. Malo jih je, ki bi si upali med tako velike valove! Plaža redno gosti tudi surf tekmovanja. Po kratkem postanku sva nadaljevala pot proti Sagresu, kjer sva si privoščila poslovilno kosilo. Skupaj sva preživela skoraj dva meseca! Po tako dolgem času se kar težko sprijazniš, da jutri nekoga ne bo več zraven in je celo vprašanje če ga še kdaj srečaš. Vsega lepega je enkrat konec, čas je za nove pustolovščine, Afrika čaka! Za kosilo sem si privoščil svinjski zrezek z jajcem na oko. Sem moral izkorititi priliko, v Maroku svinjskega mesa najverjetneje ne bom več srečal. Muslimani pa take fore. Po kosilu sva se zapeljala še proti rtu Sv. Vincent. Pred rtom sva zapeljala s ceste in našla čudovito plažo - Praia do Beliche. Ker je obrnjena bolj proti jugu, so valovi bili manjši, naravnost čudoviti. Gužvica v lineupu je potrjevala, da je ta plaža danes ena boljših izbir. Srce se mi je trgalo, ker nisva imela časa za srfanje. Kristel me mora odložiti v Lagosu, potem pa želi biti v Arrifani še pred sončnim zahodom in srfati. Na parkirišču sva srečala nemškega srfarja, ki sva ga včeraj spoznala v hostelu v Arrifani. Kako je svet majhen ;) Čas naju je preganjal in odpeljala sva se proti Lagosu. Tik pred Lagosom sva se ustavila še na bencinski črpalki, da natočiva gorivo in si razdeliva stroške. Na najino presenečenje so bili stroški goriva presenetljivo majhni. Naredila sva 1000 kilometrov, za gorivo pa plačala vsega skupaj 70 evrov (58 litrov goriva, torej je bila poraba 5,8 litra na 100 kilometrov!). Presenetljivo hitro sva našla ulico, v kateri je moj hostel. Sledilo je kratko a ganljivo slovo. Brez solz, se vidimo v lineupu ;) Moj hostel je starejša hiša v kateri v pritličju živi upokojeni par, v prvem nastropju pa so tri sobe, ko jih dajeta v najem kot hostel. V sobi sem sam, zato sem si izbral največjo, zakonsko posteljo ;) Večer sem preživel v hostelu, pisal dnevnik, urejal spomine in načrtoval nadaljne potovanje.

Paia do Amado

Amado, rajska plaža

Poslovilno kosilo

kosilo

Praia do Beliche

17.11.2010 (sreda) - Aljezur (Arrifana)

Ponoči je precej močno deževalo. Proti jutru se je dež polegel in je samo še rahlo pršelo. Kofetanje sva zavlekla toliko, da se je dež ponehal, nato pa proti Arrifani. Kristel se je odločila, da še ne gre v vodo. Tako sem bil prvi in edini srfar na plaži. Priznam, da sem se pošteno načakal, preden sem ujel prvi val. Sem potreboval nekaj časa, da sem ugotovil, kje je najboljše mesto za loviti valove. Pravzaprav sem vedel, kje bi moral biti, ampak sem potreboval ćas, da sem zbral pogum in se premaknil bližje skalam na desni strani plaže. Potem pa sem ujel prvi val in ga odpeljal do obale. Petnajst sekund čistega adrenalina, eden najboljših valov dosedaj. Takoj, ko me je Kristel videla, je že vlekla neopren iz avta ;) Ampak to je bil šele začetek! Ne samo najboljši val, eden najboljših dni surfanja kadarkoli. Za piko na i je bila v vodi še dobra družba. Spoznala sva se s tremi srfarji, ki so nastanjeni v bližnjem hostelu. Od njih sva izvedela, kako na Arrifani najlažje prideš v lineup. Čisto na desno med skalami je močan tok navzven. Izgleda malo tvegano, ampak morje je tam precej mirno in če malo gledaš naokoli ponavadi zgrešiš večino skal. V resnici je tok zelo močan in te dobesedno vrže ven. Zagotovo bolje kot utrujajoče prebijanje skozi pene. Fantje so edini gostje v hostelu in so naju povabili, da skupaj večerjamo. S skupnimi močmi smo nabrali sestavine in znanje za pripravo rižote s tuno. Presenetljivo dobre rižote! Skupaj smo pogledali nogometno tekmo med Španijo in Portugalsko, ob pijači so se debate vrstile globoko v noč ;)

Večerja

Večerja z druge strani. Šele zdaj sem opazil, kakšen zamorc sem ;)

16.11.2010 (torek) - Villa Nova Milfontes - Aljezur (Arrifana)

Eno najbolj zgodnjih vstajanj. Noč je bila tako mrzla, da na koncu niti spati več nisva mogla. Ob osmih sva že bila pokonci in iskala lokal za prvo kavo. Po kavi pa srfat. Tja kot včeraj. Valovi so bili še bolj nemogoči in po eni uri sva imela oba dovolj. To je Portugalska, baje je plaž kolikor hočeš, ni vrag da najdeva kaj boljšega! Neprespana od mrzle noči sva se za drugo kavo ustavila v kraju Zambujeira do Mar. Od tam pa na naslednjo plažo - Odeceixe. Tudi ta je ob rečnem ustju, le da je ta reka precej majhna in ne povzroči praktično nobenega toka. Valovi so bili precej bolj spodobni kot zjutraj v Milfontesu. Ampak tudi večji. Ob obeh robovih plaže so skale, zato sem se noter odpravil bolj po sredini. Neuspešno ;) Tok me je odnesel na levo, tam pa me je samo premetavalo med penami. Preden sem vrgel puško v koruzo sem poskusil še malo bolj desno, bolj ob skalah. Je izgledalo, kot da je tam tok navzven. Bravo jaz! Res mi je uspelo priti ven. Skoraj ;) Tik preden bi prišel za točko, kjer se lomijo valovi je prišel set. Mi ni ostalo drugega kot da se obrnem in odpeljem, karkoli že me bo zagrabilo. Pena ali val, zadnje čase nisem izbirčen. Sem uspel zbrati dve precej lepi vožnji, za kaj več mi je zmanjkalo energije. Kristel se je odločila, da ne gre niti poskusit. Se je sončila ob avtu in navijala name :) Baje gre v tretje rado. Vsaj danes je tako bilo. Tretja plaža na kateri sva se ustavila je bila prava lepotica v primerjavi z tem s čemer sva se danes borila. Plaži je ime Arrifana. Valovi so bili malo manjši kot na prejšnji plaži. Predvsem pa bolj čisti, kar pomeni da je bilo med seti zatišje in se je dalo pripedlat v lineup. V vodo sva šla tik pred sončnim zahodom. Utrujen od prejšnjih dveh plaž nisem uspel ujeti ničesar. Sem pa užival v čudovitem sončnem zahodu med valovi. Jutri zagotovo srfava tukaj! Zvečer sva z avtom prekrižarila bližnje mesto Aljezur. Prazno, tako kot večina obalnih mest izven sezone. Naročila sva si pečenega piščanca in ga pojedla v avtu, na parkirišču pred gradom, z razgledom na celo mestece. Kraljevsko ;)

The Champions ;)

Reka Mira, tik preden sreča ocean.

Arrifana sunset

15.11.2010 (ponedeljek) - Porto Covo - Villa Nova Milfontes

Za slovo od Porto Cova jutranja kava v najinem kafiču. Sva slišala govorice o plaži, malo južno od Porto Cova. Baje je težko najti pot do nje in jo večina srfarjev zgreši. Zapodila sva se na makedamske stezice in ubogi Ford Focus se je moral sprijazniti z vlogo terenca. Če bi v podjetju, ki nama je izposodil avto vedeli, po kakšnih cestah sva ga preganjala, dvomim da bi nama ga dali ;) Našla sva čudovit val, ki pa je v sredi imel skale, pa še ogromen je bil. Samo za gledat. Ne vem če je to bila plaža o kateri so nama pravili domačini, ampak drugega nisva našla. S sveže pleskanim avtom (blatna kopel ;)) sva se vrnila v kamp, da se odjaviva in jo mahneva naprej. Žal so v recepciji imeli siesto. Odprejo spet ob treh. Malo premalo časa za srfat, pa tudi nad valovi nisva bila ravno navdušena. Sva se odpravila v Sines po nakupih. Spotoma sva prverila še plaže na poti. Divje, predivje. Preverila sva tudi, če se kaj lomi v Sinesu, znotraj pristaniškega valobrana. Sva celo našla manjše valove, ampak je bilo v vodi tudi precej skal. Obala pa je bila bolj smetišče kot plaža. Nič kar bi vabilo srfat. Po nakupih sva se odjavila v kampu in pohitela naprej, v upanju da najdeva kaj za posrfat še pred sončnim zahodom. Tik ob mestecu Villa Nova Milfontes se v morje izliva reka Mira. Reka je na obeh straneh nasula pesek in na južni strani reke je izgledalo obetajoče. Plaža je zaščitena z kamnitim rtom severno kar pomeni manjše valove. Juhej! Kako uro pred sončnim zahodom sva skočila v neopren in odpedlala čez reko. Lepa plaža in lep sončni zahod. In zajebani valovi. Zelo težko je bilo biti na pravem mestu, da si ujel čist val, sva se večinoma vozila po peni. Dobra stran je to, da ko končaš vožnjo zapedlaš v reko in te ta odnese ven. Kot gondola na smučišču! Večer je bil hudirjevo mrzel in sva se šla v mesto pogret s čajem v enega od barov ob glavni cesti.

Ilha do Pessegueiro, eden redkih Portugalskih otokov

Severno od otočka pa tale lepotica. Bolj zver. V peni se skrivajo skale ;)

Hacienda

Plaža ob izlivu reke Mire, aka "Down By The River"

14.11.2010 (nedelja) - Porto Covo

Po tem, ko sva se s Kristel malo udarila, sva se včeraj bolj potrudila in sva se odlično razumela. In preživela res super dan. In večer ;) Prespala sva tik ob morju in zbudilo naju je butanje valov. Swell je pojačal od včeraj. Jutro je bilo sicer oblačno in vse je bilo mokro po deževni noči. Se je pa veter popolnoma umiril - idealno za srfat. Ne brez jutranje kave! Sva bila oba zmačkana in utrujena od včerajšnje noči, kar se je poznalo na najinem srfanju. In resnici na ljubo nisva izbrala ravno najboljše plaže. Valovi so bili počasni in jih je bilo težko lovit, potem pa se morsko dno precej pred obalo nenadoma dvigne, kar pomeni da je vala tam kar naenkrat konec. In ta konec vala izgleda kot eksplozija, silovit shorebreak, 30 metrov od obale. To je precej otežilo pot v lineup in stalno si moral pazit, da si se izogibal tega pasu, kjer so se valovi razletavali. Nočem pravkar popravljeno dilo spet spraviti na servis ;) Nisva se ravno nasrfala, je pa pasalo biti spet v vodi. Z izpravnim srfom, s tremi fini. Zvečer sva šla v kamp. Prvič odkar sva na poti z avtomobilom. Do sedaj sva vedno prespala nekje na divje. Po enem tednu na poti pa sva potrebovala pranje oblek in spodobno kopalnico. Zvečer sva šla na lahko verčerjo, ribjo juho v restavraciji tik ob morju. Odlična hrana, prijazni domačini, dobro vzdušje - dober konece večera. Po večerji sva utrujena od zadnjih dni padla spat.

My new shaper at work ;)

13.11.2010 (sobota) - Porto Covo

S Kristel sva se pobotala in nadaljujeva skupaj. Za začetek dneva kava v najinem lokalu. V vsakem kraju si izbereva lokal, v katerega potem stalno zahajava. Tako dobiš odbčutek da si del mesta, da tukaj res živiš. Ponavadi po nekaj dneh poznaš večino ljudi, ki tja zahajajo. Po kavi pa naravnost na plažo. Med preverjanjem plaž sva se ustavila tudi na eni od plaž kjer imajo srf tekmovanje. Sva se samo na hitro ustavila. Po tem, ko sva en teden gledala največje mojstre srfanja na delu, naju lokalno tekmovanje ni prav dosti zanimalo. Greva naprej, Kristel srfat, jaz sem vmes posnel nekaj cd-jev muzike za v avto. Sva se že malo naveličala neprestano preklapljat med petimi radijskimi postajami, ki večino časa tako ali tako predvajajo 20 različnih pesmi. Ko je Kristel prišla iz vode sva se lotila popravila mojega fina. Sem delo prepustil njej - ima izkušnje z popravljanjem srfov. Za razliko od mene , ki imam samo izkušnje z uničevanjem srfov ;) Popravljeno dilo sva pustila, da se posuši, jutri pride na vrsto brušenje in testna vožnja. Ko je Kristel zlezla iz neoprena sva kar na parkirišču ob plaži imela večerjo in z vinom nazdravila nadaljevanju tripa in popravljeni dili. Večer sva nadaljevala v že omenjenem lokalu, kjer sva izvedela, da imajo danes v mestu ples. Sobota je, seveda sva šla pogledat. Kot je za vaške plese navada, se je večer končal s pretepom. Če se temu lahko reče pretep. Malo prerivanja in vpitja med dvema petelinčkoma. Fanta pojma nimata, kako izgleda pravi vaški pretep, lahko prideta na izmenjavo k nam ;)

Surf tekmovanje

Profi na delu

 

Kristel na delu

Surf delavnica

Najprej očistitluknjo in pripravit nosilec

Igračkanje z epoksi smolo

Končni izdelek. Mojstrovina!