Domnov Surfari: 2.11.2010 (torek) - Peniche

Dopoldne je bilo potrebno spakirati prtljago. Selim se po skoraj 4 tednih Penicheja. Pošteno sem se udomačil tukaj in se zagotovo še kdaj vrnem. Kljub temu, da je Peniche svetovno znan surf kraj, je mesto presenetljivo zaspano in umirjeno. Daleč od tipičnih turističnih krajev, kjer se na plaži drenjajo hotelski gostje. Valovi pa so seveda odlični. Vedno se nekaj najde in ponavadi je tisto nekaj fantastično dober val. Hvala Peniche, ampak čas je za slovo. Ob kovanju planov sem že dobil "potovalno mrzlico" in komaj čakam, da se premaknem od tukaj. Poleg tega mi malo že na živce hodi tudi lastnik hostela Joao. Najprej mi je reklamiral Marvetanijo in Sudan, ker je očitno želel, da potujem z njim. Potem ko sva zavrnila njegov prevoz v Maroko (150€ po osebi + trajekt, prenočišča in hrana), mi je začel razlagati, kako je Afrika nevarna in kako je za tujce draga in celo dražja od Portugalske. Najbrž je res če hočeš živet kot šejk. Skratka šalabajzer. Zanalašč mu bom poslal kartico iz Maroka ;) Okoli 11h smo odrinili iz Penicheja. Dile na streno, prtljago v prtljažnik, v avto pa smo se stisnili Camile, Aleksandra, Robert, jaz in Kristel. Ericeira here we go! Peljali smo se po lokalnih cestah, daleč od avtoceste, skozi vse male vasi. Za 40 kilometrov smo porabili celo uro - eno uro uživanja v razgledih na morje in slikovite Portugalske vasice. Ustavili smo se tik pred Ericeiro na plaži Ribeira D'Ilhas. Gre za eno najboljših in najbolj znanih plaž Portugalske. Čeprav valovi s plaže niti niso izgledali tako veliki, so bili v resnici precej večji (2-3 metre). Robert in Kristel sta šla v vodo. Robertu z njegovo malo večjo dilo sploh ni uspelo priti v lineup, ampak ga je naplavilo na skale. Na srečo jo je odnesel samo z nekaj praskami na nogah in nepoškodovano dilo. Kristel je uspelo pripedlati v lineup, ampak ni ujela nobenega vala. Camile se je medtem učil vstajanja na dilo v penah ob obali. Aleksandra in jaz pa sva čuvala naše stvari na plaži. Se pravi dremala ;) Zvečer smo šli še na hitro kosilo in kavo ob ončnem zahodu. Potem pa je prišel na vrsto malo bolj zoprn del dneva - iskanje hostela. Hostel, ki sva ga rezervirala je bil na ulici, ki je google maps sploh ni najdel. Na telefon hotela pa se ni nihče javil. S pomočjo lokalcev nam je uspelo dobiti zemljevid in na njem poiskati ulico s približno pravim imenom. Na tej ulici ni bilo nobenega hostela. Smo šli po pomoč na urad za turistične informacije. Tam so celo našli točno to ulico. Tudi na tej ulici ni bilo nobenega hostela. Krasno. K sreči sem imel ogledan še en hostel v centru mesta in so naju Poljaki odložili tam. Soba tukaj za dve osebi je 30€. S svojo kopalnico in balkončkom! Edino, kar manjka je kuhinja. Zvečer sva šla na kratek sprehod po mestu. V enem od barov sva se ustavila na pivu in pogledala tekmo lige prvakov Benfica - Lyon. Sedem golov in vriskanje lokalncev v baru. Portugalci SO nori na nogomet!