Domnov Surfari: 25.11.2010 (četrtek)

Včerajšnje blodenje po ulicah Marakeša mi je bilo tako všeč, da sem se odločil ostati tukaj še vsaj en dan. Takoj po zajtrku sem se sprehodil do želežniške postaje, da preverim če že kaj vejo o mojem srfu. Za pultom urada za prtljago sta bila druga dva možakarja kot včeraj, a tudi ta dva nista našla mojega srfa. Ko sem že začel razmišljati, kakšne možnosti sploh imam, sta me napotila na urad na drugi strani želežniške postaje. Torej je še upanje! Do drugega urada me je peljal kar eden od kurirjev. In ja, tukaj so imeli moj srf! Morda je bil tukaj že včeraj, kdo ve. Ni pomembno, da sem ga le našel. Težko opišem veselje, ko sem zagledal meni dobro znani boardbag. Najraje bi kar parkrat kušnil žakelj, pa je bil preveč umazan ;) Pri sebi sem ves čas vedel, da bom dobil dilo nazaj. Sem se že čisto vživel v tale Maroko - vse bo ok, samo potrpljenje. Na izi. My friend. Hašiš? ;) Če nosiš quiksilver majico in nisi arabec, si srfar. In srfarji kadijo haš. In čisto vsak domačin, ki sem ga po naključju pogledal v oči je bil odločen, da mi ga proda. Me prav zanima, kolikorat sem v enem dnevu slišal "my friend". Najbrž imam več prijateljev v Marakešu, kot na Facebooku :) Dilo sem odnesel v hotel, potem pa veselo v mesto. Najprej sem naredil en krog po "ville nouve" - delu mesta med želežniško postajo in medino. Iskal sem ulico z imenom naše bivše države - Rue Yugoslavie. Ulica je omenjena v Lonely Planetu - naj bi bilo tam par galerij in luštnih kafičev. Začetek ulice je res obetaven, a je konec ulice precej bolj klavrn., tako kot Jugoslavije ;) Ulica se zoža in prečka nekaj sumljivih malih uličic, kjer se nebi rad znašel ponoči. Želodec me je začel opozarjati na to, da je čas za kosilo. Ker sem v Maroku, sem se odloči, da se na daleč izogibam pogruntavščin kot so McDonalds, KFC in Pizza Hut (vse to tukaj imajo, poleg tega pa tudi vso ostalo Evropsko navlako - Zara, Mango, Stradivarius,... ni da ni). Namesto tega bom poskušal jesti čim več njihove lokalne hrane. Je del izkušnje! Za hitri obrok tukaj postrežejo ali tanjine (obara), ali pa kuskus. Kuskus pride na vrsto kdaj drugič, ker vem kako izgleda. Naročil sem si piščanji tanjine. Sprva sem bil malo šokiran nad količino zelenjave, ki je bila naložena čez tisti mali košček piščanca. Z zelenjavo se namreč bolj slabo razumem. Milo rečeno ;) A sem se hitro pomiril, ko sem ugotovil, da je to večinoma krompir, ki pa ima zaradi vseh začimb živo rumeno barvo. Tajine se izkazal za super malico, ga zagotovo še kdaj naročim. Po kosilu sem nadaljeval križarjenje po ulicah Marakeša. In nekako spet pristal na ulicah, ki sem jih prehodil že včeraj. Med drugim sem tudi spet šel mimo Rašidove delavnice. Rašida sem srečal včeraj, vse skupaj se je začelo kot zajebancija, ker imava oba bolj malo las. In kot pravi arabec mi je gostoljubno razkazal delavnico. Ni treba nič kupit, je rekel da je vesel, da me je srečal. Vem jest kam pes taco moli. Ker mi te njihove basni s katerimi ti poskušajo nekaj prodat malo najedajo, sem sklenil, da jim vrnem milo za drago. Tako sem Rašidu mirno naložil, da sem iz Avstralije (natančneje iz Melbourna) in da mi je ime Mike. A sem rekel, da sem se vživel ;) Včeraj sem se ga znebil tako, da sem mu razložil da sem prvi dan v mestu in se moram razgledat, preden kaj kupim. Kaj za vraga naj si pa danes izmislim... v naglici sem zinil prvo stvar, ki mi je padla na pamet - iščem nekaj za pojest. Slab izgovor, Rašid se je takoj ponudil, da lahko jem pri njemu. Pravzaprav me je malo manj kot odvlekel v delavnico in postavil pred porcijo Tanjina. Zdaj sem pa pečen. Če ne pojem bo užaljen, če pojem in nič ne kupim bo pa spet užaljen. In res ne mislim kupovat preprog in prtov. Pojedel sem tanjine in upal, da se motim in me bo Rašid brez prevelikega prodajanja njegovih preprog spustil iz rok. Pa kaj še, se je izkazal za nič drugega kot z vsemi žavbami namazanega trgovca. Ko sem mu rekel, da ne bom nič kupil, ker moram še premislit, je zahteval napitnino za tanjine! Za sekundo mi je zavrela kri, pa sem se hitro pomiril. Sam sem si kriv. Dal sem mu 20dirhamov, s čimer sicer ni bil zadovoljen. Me prav malo briga, tanine v restavraciji je bil 30 dirhamov. Njegova delavnica pa ni restavracija. Lepa šola mi je tole. Naslednjič se ne bom obotavljal biti malo bolj odločen. Nesramen, če je potrebno. Bolje, kot da se zapleteš in moraš na koncu biti še bolj nesramen. Postolovščina z Rašidom mi je malo pokvarila popoldne. Pa sem se do večera že pomiril. Dobil sem svojo lekcijo, naslednjič že vem kako. Aja pa moj srf sem dobil nazaj. Juhej! Zvečer sem šel še enkrat v mesto, da vidim še malo nočnega življenja. Ponoči medina oživi. Kot gobe po dežju se pojavojo štanti s hitro hrano. Ražnjiči, piščanci na žaru, kotli s tako in drugačno vsebino (tanjine na tisoč in en način, za malo boljše želodce pa polžja juha ali pa kuhani ovčji možgančki). Sit od dveh porcij tanjina sem šel samo na sveže stisnjen pomarančni sok. To je ena od boljših strani Maroka - poceni sadje in poceni sadni sokovi. Kozarec (od oka 3 deci) sveže stisnjenega pomarančnega soka stane 4 dirhame. Torej malo manj kot 40 evropskih centov! Pa še zares dober je. Odličen! Takoj ga bi spet ruknil en kozarec ;)