Domnov Surfari: 11.11.2010 (četrtek) - Sesimbra

Od Sesimbre proti Setubalu sva se peljala po čudoviti, popolnoma prazni cesti, skozi enega od številnih narodnih parkov. Valov tukaj ni, saj je obala obrnjena proti jugu, od tam pa pride swell zelo redko, praktično nikoli. Čudovita pokrajina, razgledi na morje in čudoviti skriti zalivčki. Za poslastico pa peščene sipine pred vhodom v zaliv v katerem je pristanišče Setubal. Medtem ko sva pila kavo, so se prišli prikazat še delfini! Danes je končno spet lep sončen dan, veter je ponehal in oblake je odpihnilo. Sonce je dobilo priložnost, da pokaže svojo moč in spet je bila priložnost za kratke hlače. Od tam sva nadaljevala proti Setubalu, v katerem sva se ustavila le na kratko. Od Setubala proti jugu pelje hitra cesta, popolnoma prazna, naokoli pa čista divjina. Vmes opaziš nasad hrastov plutavcev (prepoznaš jih po temu, da imajo večino debla golega - olupljenega) in borovcev, na katerih visijo male posodice za zbiranje drevesne smole. Ves čas sva iskala odcep proti obali. Na koncu zva zavila proti Prai de Gale. asfalt je hitro zamenjal makedam. Če lahko cesti po peščenih sipinah rečemo makedam ;) Na koncu ceste je kamp in apartmajsko naselje. Tako kamp kot apartmaji so večinoma zapuščeni, se vidi da je poletne sezone že zdavnaj konec. Parkirala sva na robu apartmajskega naselja in se peš odpravila preverit obalo. In to kakšno obalo! Sonce se je že počasi pripravljalo na zahod (čez dve uri), pod peščenimi klifi peščene plaže, do koder seže oko, čisto modro morje ... in valovi!!! Nič posebnega od valov, ampak po včerajšnjem polomu, srfam na čemerkoli. Se nisem mogel zadržat in sem parkrat kar na glas zavriskal od navdušenja. To je bistvo surf tripa. Srfanje. Na praznih, skritih, peščenih, sončnih plažicah. V polnem šprintu sem jo vsekal proti avtu po srf in enako hitro z srfom na plažo. Ko je za mano na plažo prišla Kristel, sem bil že v neoprenu in z eno nogo v vodi. Moram priznati, da so bili valovi v resnici bolj za pozabo. Ko je že kazalo, da se bo val zlomil, se potem ni, ali pa se je naravnost na obalo. Je bilo potrebno odpedlat bolj ven in počakat na set večjih valov. Kdor čaka dočaka in sem dobil dve lepi vožji. Žal bolj kratki, ker se val pred obalo nekako poravna in izgine. Ampak je bil tako lep dan, da sem užival že samo da sem bil lahko v vodi. Če sem samo pomislil, da bom lahko jutri zjutraj vstal in spet srfal se mi je kar smejalo. Žal se je potem zgodilo nekaj, kar je vse obrnilo na glavo. Ujel sem enega večjih valov dneva, zlomil se je nahitro, bolj closeout kot ne. Medtem ko me je skupaj z dilo premetavalo v valu sem začutil močan udarec v koleno. Moje koleno je preživelo brez problema, za razliko od srfa. Ko sem odprl oči sem zagledal moj srf. Ležal je na hrbtu s fini navzgor, kot mrtva riba. Ne mrtev, pohabljen. Manjkal mu je sredinski fin. Odtrgan v celoti, skupaj z enim od nosilcev (plugov). Moja prva misel je bila, čimprej na kopno, preden se deska napije vode. Šele tam sem se spomnil, da bi se lahko poskusil potopiti in poiskati fin. Tako je fin zavedno izgubljen. Morje neprestano premetava pesek in četudi bi našel kraj, kjer sem izgubil fin, je le ta verjetno že davno zakopan. Ni besed, da opišem, kako besen sem bil. Končno najdem plažo in valove, pa poškodujem srf. Adijo jutranje srfanje, najbrž celo srfanje v naslednnjih nekaj dneh. In ko bom končno našel nekoga, da mi popravi srf, adijo še kakih 100 evrov. Me ni niti najmanj potolažilo, da mi je Kristel povedala, da sem bil v tubi. Ne rečem, če bi jo odpeljal. Odpeljano tubo takoj zamenjam za vse tri fine. Za silo me je pomirila večerja na plaži ob sončenm zahodu. Za silo. Še najbolj me je pomiril spanec, sem zalegel že ob sedmih. Sliši se smešno, ampak dejansko imaš ob sedmih občutek, da je ura vsaj devet, ali deset, tako kratek je postal dan.