Domnov Surfari: 24.11.2010 (sreda)

V torek zjutraj sem vstal navsezgodaj, da bom pravočasno v dokih. Kaj pa vem, koliko časa traja vkrcavanje, sem raje malo praj tam, kot da panično tekam od okenca do okenca, ali pa celo zamudim trajekt. Se je izkazalo, da bi lahko mirno spal kako uro dlje. Ker ni ravno višek turistične sezone v Maroku, je bil trajekt bolj ali manj prazen in se je vkrcavanje začelo šele 20 minut do devetih. Kar še ne pomeni, da smo bili točni, smo že izpluli z 20 minutami zamude. Tudi vožnja čez preliv je trajala precej več kot predvideno eno uro. Na koncu smo pristali s celo uro zamude. Dobrodošel v Afriko, trajekt bo pač prišel, ko bo prišel ;) V Tangerju me je čakalo prvo presenečenje. Pristanišče sploh ni v mestu Tanger, ampak je od mesta oddaljeno več kot 20 kilometrov! Na srečo tja pelje brezplačen avtobus. Carinske formalnosti in avtobus v Tanger so vzeli še dodatno uro. Toliko o temu, da bom ujel vlak ob 9:30, ali pa 10:30 za Rabat ;) Ko sem stopil z avtobusa, pa prvi pravi šok. Avtobusna postaja je kraj, kamor pridejo vsi turisti, ki so prišli s trajektom in posledično tukaj v gručah čakajo domačini, ki ti želijo na vse načine pomagati in prodati karkoli morda rabiš. In še vse ostalo kar ne rabiš. In pri temu so zelo vsiljivi, dobesedno jemljejo ti prtljago iz rok in jo nosijo proti svojemui taksiju. Sem pričakoval nekaj podobnega, konec koncev te tudi Lonely Planet opozori na vsiljive domačine, nisem pa pričakoval take nadležnosti. Ne samo, da sem moral biti skrajno nesramen, da sem odklonil vse ponudbe, na trenutke je kazalo, da bom moral potalat par klofut. Na pomoč mi je priskočila punca, ki sem jo spoznal na avtobusu do Tangerja, Sofia. Je rojena v Tangerju, dela pa v Španiji in je prišla na počitnice domov v Tanger. Poiskala mi je taksi, skupaj sva šla do menjalnice, kjer sem zamenjal nekaj evrov v dirhame, potem pa me je do pospremila še do želežniške postaje. Hvala! Ko sem poskušal kupiti karto do Rabata, pa novo presenečenje. Srfa ne morem vzeti na vlak, potrebno ga je dati med prtljago, to pa je možno samo na vlaku, ki vozi v Marakeš. Da je mera polna, prtljage ne morem vkrcati na tej postaji, ampak moram na naslednjo postajo. Kr neki. Ni druge, vzel sem taksi do naslednje postaje in tam kupil karto za nočni vlak v Marakeš. 350 dirhamov za karto v spalnem vagonu in 100 dirhamov za prevoz srfa. Za boljšo predstavo - 11 dirhamov je en evro. Vlak odpelje ob 9:30, ura pa je bila komaj ena. V mesto se nisem želel vračati, sem bil prav vesel, da sem zunaj centra. Tako sem celo popoldne preživel kar na želežniški postaji. Pomalical sem hrano, ki mi je ostala še od Španije, v bližnjem kafiču sem prebiral Lonely Planet in zunaj reševal sudoku med opazovanjem domačinov. Počasi sem se začel prilagajati na novo okolje. Pregovor čas je zlato tukaj ne velja. Še nikoli v življenju nisem videl toliko ljudi, ki cel dan ne počnejo absolutno ničesar! Posedajo okoli postaje in sem pa tja preložijo kak kos prtljage. V lokalu sem si privoščil prvi metin čaj. Postrežejo ga v ličnem kovinskem čajniku, zraven pa dobiš majhen steklen kozarec. Odličen čaj, malo preveč sladkan za moj okus, ampak čisto nekaj drugega kot metin čaj iz vrečke, kot sem ga vajen. Končno sem dočakal vlak, seveda je prišel s pol ure zamude ;) Ko sem na vlaku našel svoje ležišče, sem zaspal kot ubit in sem se zbudil šele tik pred prihodom v Marakeš. Karta v spalnem vagonu je bila vsekakor dobra investicija. V Marakešu sem najprej na postaji šel na jutranjo kavo. 15 dirhamov, verjetno najdražja kava v mestu (razen luksuznih hotelov). Prtljago se prevzame v uradu, ki je (logično ;)) 500 metrov stran od želežniške postaje. Na poti do tja sem premišljeval, kaj naj jo uberem - čim prej v Tagazout, ali naj počakam čez vikend v Agadirju, kjer ni tako vetrovno in imajo plažo, ali naj grem v magično Esauiro. Karkoli sem do sedaj planiral v Maroku je šlo čisto po svoje, pomislil sem, brez veze planirat, prepusti se. Se je kmalu izkazalo, da je bila to vizionarska misel. Na uradu za prtljago niso imeli mojega srfa in so mi naročili naj pridem jutri. Že tako sem se bal, v kakšnem stanju bom dobil srf, zdaj je vprašanje, če ga bom sploh še kdaj videl. Nimaš kaj, brez veze zganjat pesimizem, prepusti se usodi, danes bom očitno prespal v Marakešu. Vrnil sem se na želežniško postajo in odprl prenosnik, na katerem imam Lonely Planet vodič. Na moje presenečenje imajo na želežniški postaji brezplačen wireless internet. Izpisal sem si naslove najbolj zanimivih in cenovno ugodnih hotelov in se podal na pot. Hvala Lonely Planetu! Končal sem v hotelu, ki je prvi na seznamu poceni hotelov. Privat soba z zajtrkom za 150 dirhamov na noč. Soba je res zelo osnovna, nobenega luksuza, a hotel daje občutek domačnosti, tradicionalnosti. Med drugim ima centralno dvorišče - vrt, kjer so mize in lahko posediš v senci palm. Po temu, ko sem se vselil v moje novo domovanje sem na hitro v Lonely Planetu pogledal, kje so znamenitosti Marakeša in šel peš v mesto. Na slepo, brez zemljevida, brez Lonely Planet vodnika, brez najetega vodiča. Prepusti se ;) Tako sem prelutal lep del starega dela mesta - medine in vmes uspel najti večino znamenitosti, palač, mošej in parkov. Veliko bolj očara mesto samo, ozke uličice, skriti trgi, kilometri stojnic s domačimi izdelki (šali, kape, preproge, keramika, kovinski izdelki, spominki, obutev, torbice, sadje,...) Priznam, da me je mesto očaralo in sem se že odločil, da ostanem še en dan, ne glede na to, kako se razplete z mojim srfom. Najbolj hecno je to, da sem brez vsakega zemljevida, kljub vijuganju po uličicah medine končal skoraj na istem mestu, kot sem začel. Še zdaj ne vem, ali imam tako srečo, ali sem lahko ponosem na svoj občutek za orientacijo ;) Zvečer sem se po Skypu dobro uro pogovarjal s starši. Superca izum je Skype, jaz v Marakešu, onadva na Vrhniki, pa se pogovarjamo zastonj!