Ponoči je precej močno deževalo. Proti jutru se je dež polegel in je samo še rahlo pršelo. Kofetanje sva zavlekla toliko, da se je dež ponehal, nato pa proti Arrifani. Kristel se je odločila, da še ne gre v vodo. Tako sem bil prvi in edini srfar na plaži. Priznam, da sem se pošteno načakal, preden sem ujel prvi val. Sem potreboval nekaj časa, da sem ugotovil, kje je najboljše mesto za loviti valove. Pravzaprav sem vedel, kje bi moral biti, ampak sem potreboval ćas, da sem zbral pogum in se premaknil bližje skalam na desni strani plaže. Potem pa sem ujel prvi val in ga odpeljal do obale. Petnajst sekund čistega adrenalina, eden najboljših valov dosedaj. Takoj, ko me je Kristel videla, je že vlekla neopren iz avta ;) Ampak to je bil šele začetek! Ne samo najboljši val, eden najboljših dni surfanja kadarkoli. Za piko na i je bila v vodi še dobra družba. Spoznala sva se s tremi srfarji, ki so nastanjeni v bližnjem hostelu. Od njih sva izvedela, kako na Arrifani najlažje prideš v lineup. Čisto na desno med skalami je močan tok navzven. Izgleda malo tvegano, ampak morje je tam precej mirno in če malo gledaš naokoli ponavadi zgrešiš večino skal. V resnici je tok zelo močan in te dobesedno vrže ven. Zagotovo bolje kot utrujajoče prebijanje skozi pene. Fantje so edini gostje v hostelu in so naju povabili, da skupaj večerjamo. S skupnimi močmi smo nabrali sestavine in znanje za pripravo rižote s tuno. Presenetljivo dobre rižote! Skupaj smo pogledali nogometno tekmo med Španijo in Portugalsko, ob pijači so se debate vrstile globoko v noč ;)
 |
| Večerja |
 |
| Večerja z druge strani. Šele zdaj sem opazil, kakšen zamorc sem ;) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar